Zagovorniki podeljevanja koncesij zdravnikom, ki se jim je v zadnjem tednu pridružila še Zdravniška zbornica in sindikat Fides, trdijo, da ni res, da poteka divja privatizacija zdravstva, saj zasebniki ostajajo v javni mreži. Javna mreža je izmuzljiv pojem: uporablja se takrat, ko kdo trdi, da mreže sploh ni in da je prav to dejstvo krivo za večino slabosti v zdravstvu, ali pa da z njo dokazuje – ne redko isti ljudje – da se s prehajanjem zdravnikov v zasebništvo nič ne spreminja, ker so zasebniki del javne mreže. Kot kronski argument za to trditev navajajo, da koncesionarji prav tako kot javni zavodi dobivajo plačilo za svoje delo iz javnih sredstev, s katerimi upravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje.
No, kar se mene tiče, javna mreža obstaja. Res je, da potrebuje izboljšave, ampak tudi taka, kakršna je, nas ne spravlja v sramoto. Vendar sprejemam, da se v tej oceni ljudje v tej državi ne moremo zediniti in da nekateri mislijo, da je obstoječi javni sistem preživel. Celo verjamem, da zasebniki skupaj z državnimi uslužbenci lahko prispevajo k nekaterim izboljšavam – ob nekaterih predpogojih. Na primer, če bi bili zasebniki res sestavni del javne mreže in bi v dobrem in slabem delili njeno usodo. Saj, pravijo zagovorniki, koncesionarji so natanko to. In dodajajo, da tudi koncesionar dobiva javni denar in da ga ne vleče iz žepa svojih bolnikov. Po njihovem v javno mrežo spadajo vsi tisti, ki prejemajo javni denar. Sveta preproščina! Ali je sploh še kje kak zasebnik, ki ne bi bil istočasno v kaki javni mreži? Vanjo očitno spadajo tudi podjetja, ki gradijo ceste, ali pa dobavitelji operacijskih miz. Mi vsi smo javna mreža!
To inovacijo bi lahko uporabili tudi drugod, kjer obstoječi javni sistemi škripajo. Na primer v sodstvu. Zaostanki in slabo delo sodnikov, ki nikakor nočejo brez dokazov nikogar obsoditi za korupcijo, bi se hitro končali, če bi dobili koncesije za zasebno izvajanje sojenja. Sodbe bi bile bliskovite in ker bi plačilo za delo pritekalo tako kot doslej iz proračuna, bi to zagotovljalo, da sodniki ostajajo v javni mreži in da se v primerjavi s prejšnjim stanjem prav nič ni spremenilo. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je seveda, ali bi bili privatni sodniki bolj ali manj pravični in bolj ali manj podkupljivi – in prav to vprašanje, ki je pravzaprav retorično, saj odgovor nanj pozna vsakdo, ki gleda ameriške nadaljevanke, zagotavlja, da bo sodstvo ostalo v današnjih okvirih.
Ampak zakaj ne bi poskusili s policijo? Isti vzorec: država ostane plačnik, policaji pa dobijo koncesije za varovanje nekaj ulic, usmerjanje prometa na določenem številu križišč ali pa nadzorovanje sumljivih državljanov. Nepredstavljivo? Zakaj le, ko pa bi še vedno bili del javnega sistema? Ob njihovi današnji učinkovitosti pri razkrivanju kaznivih dejanj se stvari lahko samo izboljšajo. Ugovor, da represivnih organov ni mogoče privatizirati, odpade, saj vendar sploh ne bi šlo za privatizacijo. Poleg tega sploh ne bi bilo potrebno uničiti njihovega skupinskega dela, kot se to dogaja pri zdravnikih: lahko bi celotno policijo na ravni države predali kakemu podjetnemu tajkunu in bi policisti postali njegovi delavci. Bolje, kot če bi vsak kraj v državi obvladoval drug policijski koncesionar; v tem primeru bi se bilo bati spopadov med njimi. Glavna bojazen je drugje: policija v rokah zasebnikov bi utegnila bolj varovati tiste, ki bi bolje plačali. In tako bi morda varovala kriminalce pred poštenimi državljani namesto poštene državljane pred kriminalci.
V primeru privatizacije policije in sodstva bi se za večino državljanov komaj kaj spremenilo: še vedno bi najhitreje ulovili in obsodili navadnega državljana in ti prevladujejo. Samo tisti, ki bi jim gledali skozi prste, bi se malo zamenjali: namesto oblastnikov, ki jih še vedno ne bi manjkalo, bi bilo znatno več tistih, ki si mižanje na eno ali obe očesi lahko kupijo. Ampak oblasti ne pade na pamet, da bi vpliv nad represivnimi organi delila še s kom drugim.
Tako bi bil še najboljši primer koristne uporabe novega razumevanja javne mreže privatizacija vojske. Dobra stara tujska legija: predali bi ji proračun obrambnega ministrstva in s tem bi postala ta vojska naša javna vojska, pravzaprav ljudska. Bolj profesionalna in bolj učinkovita, kar pomeni, da tudi cenejša. Ne bi bilo več potrebno kupovati oklepnikov in transportnih letal in tudi v Irak bi lahko pošiljali tuje plačance, ki bi jih lahko predstavljali kot slovenske in ljudske. In ko bi jih oblast slučajno potrebovala za zadušitev kake državljanske nepokorščine, bi bili bistveno bolj učinkoviti kot slovenski državni uslužbenci v vojski.
Ni lepšega, pravijo vsi zasebniki tega sveta, kot biti plačevan z javnim denarjem. V Sloveniji ta lepota dobiva presežno vrednost, saj vsaj zasebni zdravniki skupaj s plačilom dobijo še priznanje, da so del javne mreže.
Mreža pomeni povezovanje, skupno določanje ciljev in delovnih programov, enotno koordinacijo in dober notranji nadzor. Povezovanje zasebnikov v javno mrežo je domala v nasprotju z interesi zasebništva; ni nemogoče, vendar potrebuje povečano regulacijo in nadzor države. Pri nas te regulacije domala ni, povezovanje zasebnikov je prostovoljno in torej odvisno od njihovih interesov,
Za zdravje ni potrebno samo zagotavljanje določenega števila pregledov ali operacij za državljane – v tem primeru vloga zasebnikov sploh ne bi bila sporna – temveč je potreben sistem najrazličnejših aktivnosti, ki težijo k temu, da bi bili državljani bolj zdravi in bi potrebovali manj in ne vse več pregledov in operacij. Dokazi z najrazličnejših delov sveta pričajo, da zasebniki ne glede na to, kdo jih plačuje, želijo opravljati storitve, ki se jih da preštevati in zanje terjati plačilo in se izogibajo tistim dejavnostim, ki zdrave ljudi ohranjajo čim dlje zdrave. Zakaj naj bi si prodajalec avtomobilov prizadeval, da bi ljudje hodili peš? In morda še glavni argument, zakaj s koncesionarji skoraj nič ne ostaja enako kot prej. Dobiček javnih zavodov se vrača v zdravstvo in ponovno uporabi za potrebe državljanov, ki so ta denar tudi prispevali, pri koncesionarjih pa ostane v njihovem žepu. Donedavni enotni javni zdravstveni sistem razpada na neprofitni in profitni sistem, katerih skupna značilnost je samo ta, da oba napaja javni denar. In medtem ko se bo prvi vse bolj potapljal v izgube, bodo v drugem obstajali dobički – brez njih namreč nihče ne bi hotel biti v takem poslu. Čudež? Ne, samo manj zdravstvenih uslug za državljane.