Vlada je razglasila svoje načrte do leta 2023: univerzitetna knjižnica, dva klinična centra,  lunapark, umeten otok, športni parki, železnica, avtocesta, informacijske ceste, tehnološki parki in še mnogo tega. Najbrž je samo pomotoma izpustila dirkališče za Formulo 1, ki pa je samoumevno, saj brez njega ne moremo biti upoštevanja vredna država, in ducat pokritih smučišč z vsaj kilometrsko progo za poletno smuko: lepo bo, če bo športni Slovenec po partiji golfa skočil še za uro ali dve na smuči, ne da bi mu bilo treba čakati na nezanesljivo zimo. Kar dodaja še potrebo po ogrevanih golfiščih za zimski čas: meteorologi namreč v isti sapi napovedujejo tako otoplitve kot novo ledeno dobo in dolgoročni načrti morajo upoštevati obe možnosti. Na srečo je to seznam, ki šele nastaja, in demokratične vrednote, ki jih goji oblast, bodo nedvomno omogočile široko javno razpravo, med katero bodo vsi državljani lahko nanj primaknili svoje zamisli. In nato bomo samo nestrpno čakali in se vnaprej veselili, kako bo oblast pod novoletno (pardon: božično) jelko prihodnjih let polagala obljubljena darila. 

Ne vem, če je primerjava z darili najboljša. Pri njih so namreč vloge razdeljene: ena stran kupi, druga stran dobi. Vlada se očitno vidi v vlogi staršev, ki otrokom državljanom obljublja, kaj vse bodo dobili v prihodnjih sedemnajstih letih, če bodo pridni (beri: če bodo dovolj dolgo volili zanjo). Problem je v tem, da vlada ne maha s svojim denarjem, ker ga nima, temveč z denarjem davkoplačevalcev. Resnici torej bolj ustrezajo  zamenjane vloge: vlada je otrok, ki državljanskemu Božičku sporoča svoje želje. Ampak tudi temu lahko kdo ugovarja: oblast kljub vsemu ne bo imela lunaparka samo zase, njegove radosti in koristi bo delila z drugimi državljani – vsaj s tistimi, ki si bodo lahko kupili vstopnico.

Skupna vrednost  vseh projektov presega 6 bilijonov tolarjev, od tega naj bi šlo iz proračunskega denarja dobra polovica. Če upoštevamo, da današnji državni proračuni namenjajo investicijam kakih 150 milijard na leto, so vladni megalomanski načrti že porabili denar prihodnjih dvajsetih let. Pa še to samo ob pogoju, da bo čisto ves denar šel za nove vladne projekte in ne bo ostalo prav ničesar za ostale malenkosti, ki danes porabljajo ta denar in niso na seznamu, kot so na primer šole, kulturne ustanove, bolnišnice in njihova oprema, domovi za stare, računalniška tehnologija, lokalne ceste, da ne naštevam naprej. Celo tankom se bo treba odpovedati, kar bi bila dobra novica, ampak njim se ta vlada zanesljivo ne bo.

Investicijska moč dva milijonske države ni kaj prida. Ne samo Klinični center ali Cankarjev dom, ki smo ju gradili več kot desetletje in še to s pomočjo zbiranja prispevkov vseh državljanov, samoprispevki so bili potrebni pri domala vsakem zdravstvenem domu, šoli in gasilskem domu. Onkološki inštitut gradimo nekaj desetletij in se tudi v novi državi gradi petnajst let, pediatrična klinika bo od prvih načrtov potrebovala debelo desetletje. Trije bilijoni tolarjev predstavljajo na okroglo kakih sto petdeset pediatričnih klinik. Če  bi osemdeset milijonsko Nemčijo razdelili na štirideset Slovenij, ne verjamem, da bi si vsaka med njimi lahko privoščila tak investicijski zalogaj v pičlih dveh desetletjih.  Če slovenska vlada misli resno, je na dlani zadolževanje, ki bo izdatno: vsaj en letni proračun. Kar pomeni, da bo šlo po gobe izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev. Bolj važno kot to pa je, da bodo še vnuki plačevali za domislice današnjega modrega vodstva. Oziroma vodja. Kaj pa, če te investicije ne bodo dale pravih rezultatov, odplačevati pa jih bo potrebno kljub temu?

Bogokletno bi bilo (da, izraz je čisto pravi) pomisliti, da gre oblasti predvsem za to, da se še v njenem času in v rokah njenih ljudi pričnejo pretakati in odtekati neznanske milijarde javnega denarja. Tako kot zadnjega pol stoletja moramo verjeti, da se je v njej skoncentrirala vsa modrost in da bolje od sto tisočev posameznikov ve, kaj je dobro zanje.

Na primer jadranski otok, ki bo stal pičlih petindvajset milijard, torej le malo več kot onkološki inštitut, zaposloval pa bo, pomislite, kar 200 ljudi, s čemer bo pomagal krotiti brezposelnost med natakarji sosednjih držav. Kup gramoza v umazanem morju in v bližini plinskih terminalov bo bojda atrakcija, ki jo bodo oblegale množice turistov. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali bo dostop na njegovo obalo brezplačen za vse državljane, ki  bodo plačali njegovo izgradnjo, in kako se bo v tem primeru ta investicija izplačala. Morda pa ni namenjena vsem Slovencem, temveč samo lastnikom jaht, kar je treba razumeti: tudi oni imajo svoje potrebe in naravna obala je zanje prekratka.

Je pa zato vsem državljanom namenjen lunapark, ki bo prav tako veljal dobrih dvajset milijard. Vlada sicer tega podatka skromno ne omenja, ampak nedvomno bo kupna moč Slovencev precej porastla, tako da si bodo ob čedalje manj brezplačnem šolstvu in zdravstvu zlahka privoščili vsaj enkrat letni izlet v Megalaxijo. Skupaj z bencinom ušivih petdeset jurjev, če sodim po podobnih parkih v tujini. Ti slednji z zaledjem desetin milijonov ljudi z bistveno večjo kupno močjo kot je slovenska ali madžarska, so sicer v izgubah, ker menda celo  v primerjavi z računalniškimi igricami ne nudijo dovolj adrenalina. Ampak če ne drugega, je tu spet dvesto delovnih mest za prodajalce kart in čuvaje opustelih koles smrti in tunela groze.

In če še to ni dovolj, sta tu dva klinična centra. Pravzaprav eden, ker bodo v Mariboru s predvidenimi petimi milijardami lahko komaj kaj dodali obstoječi bolnišnici. Ampak v Ljubljani gre s petinšestdesetimi milijardami bolj zares. Tu nihče ne more reči, da vlada ne misli na potrebe malega državljana. Problem je samo v tem, da bo prihodnost bolnišnic drugačna, kot jo vidi vlada. Bolnišnice v svetu se zapirajo, ker predstavljajo najdražji način zdravljenja, zato bodo namenjene samo primerom, ko ne bo drugačne možnosti. V tujini pravijo, da je denar mnogo bolje porabiti za zdravstvene potrebe ljudi, kot pa ga dajati gradbenikom za zidove in ga kasneje ogromno porabljati za delovanje. Pa kaj potem: morda pa bodo takratna zabavišča drugačna in bodo potrebovala prav takšno zgradbo, kot bo opuščena bolnišnica.

Dolžnost države je, da omogoča in povečuje možnosti, da se državljani svobodno odločajo o svojem življenju, ne da se odloča namesto njih za nekaj generacij vnaprej. Trikrat petletka in pol je nekaj, kar je vredno naših nekdanjih časov in današnje Severne Koreje.