Francis Wheen piše v svoji knjigi »Kako je strokovnjaško blebetanje osvojilo svet«, kako so z nastopom Margaret Thatcher in Ronalda Reagana dokončno zatonile keynesianse teorije, ki so jim sledile vlade obeh držav po drugi svetovni vojni. Nobelovec Milton Friedman je v seriji televizijskih nastopov po Veliki Britaniji svetoval Britancem odpravo vseh ovir za svobodno podjetništvo – od minimalnih plač do socialnih programov – in izrazil upanje, da se bo britanska vlada  odvrnila od države blagostanja k tržnemu gospodarstvu devetnajstega stoletja in s tem prekinila več kot pol stoletni socializem ter dopustila nevidni roki svobodnega trga, da prime za krmilo in dokaže, da deluje v prid slehernega, tudi najbolj odrinjenega in revnega državljana. In še, da bo vso to, kar se dogaja v Veliki Britaniji, imelo velik vpliv na Združene države in svobodni svet. Leto za tem, leta 1981, je postal predsednik ZDA Ronald Reagan z neubranljivo privlačno obljubo, da bo drastično zmanjšal davke, povečal vojaški proračun in kljub temu v treh letih uravnovesil proračun. Alkimistično formulo mu je razodel Arthur Laffer, Friedmanov kolega s čikaške univerze. Matematično je utemeljil sto let staro teorijo, da vlada lahko zmanjša davke, pa kljub temu ali prav zaradi tega poveča svoje davčne prilive. Bogati se namreč prenehajo ukvarjati z iskanjem ukan, kako prelisičiti davčno upravo, tako da se prilivi zmanjšajo manj, kot bi sledilo iz znižanja davkov; predvsem pa nizki davki omogočijo lastnikom večja vlaganja v razvoj, ta pa zagotovi sveže davčne prilive. Matematična enačba in elegantna parabola Lafferjeve krivulje je dajala vsej zadevi pridih resne znanosti, čeprav se po argumentih ni v ničemer  razlikovala od teorije »kapljanja« s konca devetnajstega stoletja, ki je z bolj primitivnim jezikom trdila, da je bogatim potrebno omogočiti z vsemi sredstvi – nizkimi davki, visokimi plačami in vsemi mogočimi bonusi – da postanejo še bogatejši, pa se bo plima bogastva prelila čez rob in prikapljala tudi do žepov največjih siromakov. Celo med konservativci teorija ni požela soglasnega odobravanja in Reaganov predsedniški tekmec George Bush (starejši) jo je imenoval vudu ekonomijo, vendar je malo kasneje kot podpredsednik skupaj z Reaganom že postal izvajalec te magije.  Glavni ukrep je bil znižanje davkov za najbogatejše: najprej od 70 na 50 odstotkov in nato kar na 28 odstotkov.

Preden nadaljujem z zgodbo, si vzemimo čas za zdravorazumski razmislek, kaj stori dolarski ali tolarski milijarder ali tudi bistveno manj bogat vodilni uslužbenec, ko mu zmanjšanje davkov nenadoma poveča dohodke. Opusti svoje dosedanje davčne goljufije in jih s tem prizna za nazaj? Reče, da ima dovolj, pravzaprav preveč, in prične vlagati v razvoj in nova delovna mesta? Kar se mene tiče, sem prepričan, da se želja po bogatenju nikoli ne ustavi, moj ekonomski diletantizem pa mi ne dopušča trditve, temveč zgolj  vprašanje bolj poklicanim, ali je vlaganje v razvoj res prva stvar, s katero bo bogataš »oplemenitil« dodatni denar, ki mu ga je podarila država. Morda pa drugače razmišljajo nekateri resignirani volivci, ko ob kakšnem milijonarskem kandidatu za določeno funkcijo izjavljajo, da itak kradejo vsi in da podatek, da je kandidat bogat, daje upanje, da mu na politični funkciji ne bo več potrebno krasti. Nekateri celo verjamejo, da bo onemogočil špekulante in lopove, ker pozna njihove prijeme.  

V resnici se je v ZDA v letih, ki so sledila znižanju davkov, odvijalo vse skoraj v diametralnem nasprotju z Lafferjevimi predvidevanji. V osmih letih Reaganovega bivanja v Beli hiši se je zvezni deficit povzpel od 900 milijard na 3 bilijone. Amerika se je iz največjega svetovnega posojilodajalca spremenila v največjega dolžnika. Podarjeni denar je zagnal strahovit razmah špekulacij z delnicami in nepremičninami in sprožil nakupe, združevanja in uničevanja podjetij, ni pa vplival na ekonomski razvoj, saj so Američani prenehali varčevati in začeli trošiti. Napihnjena vrednost delnic je prenehala odražati realno vrednost podjetij. Logični porast inflacije je bilo potrebno krotiti s povečevanjem obrestne mere. Skozi vsa osemdeseta leta so se zniževale dolgoročne investicije, od katerih so odvisni rast in delovna mesta. Ponovila se je »zlata doba« izpred stoletja, ko so ukinili davek na dohodek in so nastale dinastije Vanderbiltsov, Morganov in Rockefellerjev in ko je v vsesplošni orgiji razkazovanja bogastva žena magnata Stuyvesanta priredila veličastno zabavo na čast rojstnega dne svojega psa, ki je med gosti tekal z diamantno ovratnico. Od tega obilja je tako v prvem kot v drugem obdobju zelo malo prikapljalo do srednjega in spodnjega razreda. Šele na koncu Reaganovega obdobja je dohodek povprečne družine ponovno zrastel do ravni, kjer je že bil desetletje pred njim, pa še to samo zato, ker se je v tem času delovni teden povprečnega Američana podaljšal za skoraj deset ur. Če se je denar že trošil za investicije, je odtekal v države v razvoju s ceneno delovno silo, s čemer so delodajalci grozili domačim delavcev, češ, da jih bodo odpustili in zaprli tovarno, če bodo zahtevali višje plače. Socialni darvinizem je dosegel enega od svojih vrhuncev. Za dogajanje v Veliki Britaniji bi potrebovali posebno zgodbo, lahko pa način razmišljanja tedanje dobe opremimo z izjavo Maggiejinega intelektualnega mentorja sira Keitha Josepha, da bi morali ženskam z nizkimi dohodki odsvetovati rojevanje otrok.

Kaj želi slovenska vlada z zadnjo različico davčne reforme, ne zna verodostojno razložiti niti sama. Prejšnji reformator Jože Damjan je vsaj poskušal risati svojo lastno varianto Lafferjeve krivulje, ki je temeljila na naivni predpostavki, da bo zaradi zmanjšanja davkov lahko zmanjšal bruto plače bogatih in se bodo tako znižali stroški dela. Sedanji predlog ne vsebuje več fiksnih neto plač; finančni minister večino časa porabi za zaklinjanje, da se zaradi obdarovanja devetih odstotkov državljanov zgornjega razreda davčni prilivi ne bodo zmanjšali za več kot nekaj deset ušivih milijard. Bajukova krivulja se torej spušča. Morda pa tudi ne, če bodo gospodarski kazalci še naprej ugodni in bo zaradi njih priliv večji. Pozor: večji prilivi, za katere sedanja reforma nima nobene zasluge, se že vnaprej porabljajo za pokrivanje proračunske luknje, ki jo bo povzročila reforma. Kar pomeni, da bo denarja za razvojne aktivnosti vlade manj, kot bi ga bilo brez reforme.

Davčna reforma ne prinaša nobenih koristi. Hvalevredno je vsaj to, da vlada skuša sproti popravljati škodo, ki jo bo povzročila z njo.