Zdravnik Tine Velikonja se je razglasil za raziskovalnega novinarja. Do podatkov o boleznih dveh politikov, med katerima je eden predsednik države, ni prišel kot njun zdravnik – in v današnjih časih, ko bolnika pri katerikoli resnejši  bolezni ne obravnava en sam zdravnik, temveč cela vrsta zdravstvenih delavcev, med katere je poleg zdravnikov potrebno šteti še številne druge poklice od medicinskih sester do najrazličnejših laboratorijskih strokovnjakov, ki bolnika nikdar ne srečajo, pač pa se spoprijemajo z vzorci njegovih telesnih tekočin ali tkiv, je seznam neposredno sodelujočih lahko zelo velik – in nikdar ga tudi niso vprašali za mnenje o teh dveh pacientih, kar bi ga prav tako napravilo za neposrednega udeleženca. Zato je dr. Velikonja prepričan, da ga ne zavezuje etična zaveza in zakonska obveza o molčečnosti. Poleg tega meni, da ponavlja samo tisto, o čemer čivkajo vrabci. Podatke je menda uporabil z dobrim namenom: s tem, ko razkriva nespametno ravnanje dveh javnih osebnosti, želi posvariti ljudi, naj ne sledijo njunima načinoma samozdravljenja.

Velikonja pravi, da je za podrobnosti o boleznih obeh politikov izvedel v zdravniških krogih, vendar jih skuša opravičevati, češ da sta oba bolnika o svojih boleznih že vse povedala sama. Zato so nekateri njegove izjave razumeli tako, da je zbral samo podatke, ki so že bili objavljeni v medijih, kar pa ne drži. Kar za vrsto podrobnosti sem tudi sam tokrat slišal prvič. Šokantno je spoznanje, da obstaja neka ožja, zdravstvena javnost, kjer podatki o  bolnikih krožijo neovirano in je njihova količina premo sorazmerna s položajem, ugledom ali kakšno drugo izstopajočo posebnostjo bolnika. Lahko samo ugibam o motivih, ki vodijo zdravstvenega delavca v branjevsko razglaševanje »svoje robe« na način: »ugani, koga sem imel danes na mizi«, ali pa: »danes sem tehtala predsednikovo ledvico«, ali »direktor ima zvišane tumorske markerje«; prestiž, dokazovanje, da je bil zraven, postavljanje s šokantno informacijo? V kolikšni meri gre za postavljanje, morda podzavestno in v vsakem primeru nekritično, da razpolaganje s temi podatki zdravniku omogoča pogled za zastor skrivnosti, ki muči vsakogar med nami: vprašanje o dnevu smrti?

Bolnikovi podatki skoraj zanesljivo nimajo enega samega začetnega informatorja, temveč  pritekajo v »zdravstvene kroge« iz različnih virov. Širijo se v obliki krožnega valovanja;  z vsakim krogom je vključenih več ljudi. Iz zdravstvene javnosti prestopijo med družinske člane, znance, novinarje in končno dosežejo vsakogar – seveda, če je bolnik dovolj zanimiv: Pri prenašanju od ust do ust se pričnejo mešati z govoricami in postajajo vse manj zanesljivi; na koncu jim ljudje verjamejo približno toliko kot lastnemu ugibanju. To tudi vsaj deloma omeji škodo, ki jo povzročajo bolniku. 

Med zdravniki prevladuje mnenje, da posredovanje podatkov o bolniku drugim zdravnikom ni sporno ali vsaj ne zelo sporno, saj ga je mogoče razložiti kot posvet. V resnici je to početje prav tako neetično in nezakonito kot razkrivanje katerikoli drugi nepooblaščeni osebi. Nenazadnje je najboljši dokaz Velikonja sam, ki trdi, da ni zavezan molčečnosti, ker nobenega od obeh politikov ni zdravil on, in da mu zato nič ne brani, da bi tisto, kar je izvedel na drugačen način, ne posredoval naprej. Zaradi mnenja, da drugi ali tretji krog obveščencev ni več zavezan k molčečnosti, se lahko zgodi, da se o operativni diagnozi znane osebnosti razpravlja po telefonih, še preden se operiranec prebudi iz narkoze.

Razkritje zaupnih podatkov in njihova analiza v medijih ima v verigi neetičnih in nezakonitih razkrivanj posebno mesto: če vse prejšnje dogajanje lahko imenujemo širjenje nepreverjenih informacij, pri katerih je največkrat nemogoče odkriti krivca, pa od resnega medija pričakujemo, da navaja resnične podatke, pa tudi novinar ali drug informator z imenom in priimkom prevzemata odgovornost za svoje trditve. Lahko izbirata med dvema vrstama ugotavljanja odgovornosti: da sta posredovala lažne podatke ali pa da sta razkrivala resnične podatke in s tem kršila zakonsko varovano pravico do zasebnosti. Če podatke posreduje zdravnik, ki mu poklic daje verodostojnost pri njihovi interpretaciji, je to samo še huje: poklic ga namreč še dodatno zavezuje k molčečnosti o vsem, kar je izvedel o določenem bolniku; to velja tudi za podatke, ki jih pozna, čeprav jih ne bi smel. 

Nekaj te logike velja tudi za medije. Velikonja je pisal v časopisu, ki ga prebere komaj nekaj sto, morda tisoč bralcev in vsa slovenska javnost je bila z njegovim besedilom seznanjena šele takrat, ko so ga povzeli glavni mediji. Velikonjeva šokantna predvidevanja v neznatnem društvenem časopisu so bila preveč mamljiva, da bi se jim zmogli upreti: pod krinko zgražanja niso pozabili navesti nobenega dela besedila, nad katerim se zgražajo; vsekakor ne tistega najbolj sprevrženega: napovedi leta smrti obeh politikov.

Velikonjeva trditev, da je želel bralce posvariti, naj ne sledijo zgledu dveh politikov, ki nespametno ravnata z lastnim zdravjem, je privlečena za lase: to bi lahko storil, ne da bi jima grozil s smrtjo, prešteval metastaze in tehtal organe. Poleg tega je bilo na to temo objavljenih že kar nekaj dobrih člankov in strokovnih mnenj, Slovenci pa tudi niso nagnjeni k temu, da bi na slepo oponašali svoje voditelje.   Nekateri posamezniki Velikonjevo dejanje opravičujejo s pravico javnosti, da je seznanjena z zdravstvenim stanjem svojih voditeljev. Med vrsticami nakazujejo, da je ta pravica nad pravico takega posameznika do zasebnosti. Tudi če to tezo sprejmemo, bi moral kolizijo dveh pravic reševati zakon, ne pa presoja posameznika. Edini resen argument zanjo je opravilna nesposobnost posameznikov na najodgovornejših položajih, ki bi pripeljala do nerazsodnih in škodljivih odločitev. Nekateri se sklicujejo na amandma ameriške ustave, ki opredeljuje postopek zamenjave predsednika iz takih razlogov. Značilno zanj je, da še vedno nihče ne ve, kako ugotavljati opravilno nesposobnost v primeru kroničnih  bolezni in da bi postopek zamenjave lahko izpeljali le v tako jasnem primeru, kot je bila koma izraelskega predsednika. Poleg tega ni dokazov, da bi bili posamezniki s kroničnimi  boleznimi, celo kadar so bili blizu smrti, nagnjeni k nerazsodnim odločitvam. Za razliko od tega pa pretekla in sedanja zgodovina pozna voditelje narodov, ki jih je njihovo duševno stanje vodilo v nerazsodne in nečloveške odločitve, zaradi katerih so trpele države in kontinenti. Tisti, ki govorijo o ugotavljanju opravilne sposobnosti, bi morali imeti v mislih duševno zdravje svojih voditeljev. Žal pa stroka duševno neuravnovešenost voditeljev običajno ugotavlja za nazaj. Takrat, ko je prepozno. Zamenjavo norega voditelja ni mogoče naprtiti stroki; vsaj v demokraciji bi morala to storiti politika.