Predsednik vlade, finančni minister in minister za zdravje so si edini, da je za zaplete okrog nakupa operacijskih miz kriv Zakon o revizijskem postopku in vsak posebej je izjavil, da bo zapletov konec v trenutku, ko bodo pričele veljati spremembe tega zakona. 

Hote se bom odmaknil od najbolj očitne (in očitane) nakane, ki se skriva za spremembami in ki sta jo razgalila dva danes že bivša predsednika Državne revizijske komisije, opozicijski poslanci in kopica pravnih strokovnjakov, da bo namreč s temi spremembami oblast tudi pri porabi javnega denarja nadzirala samo sebe, pri čemer ji je farsa z operacijskimi mizami služila zgolj kot povod. Navsezadnje gre za prepoznavno politiko: oblast je ukinila neodvisno protikorupcijsko komisijo, iztrgala iz rok opozicije parlamentarno komisijo za nadzor državnega proračuna, zastrašila javne uslužbence z nekrivdnim razreševanjem in z najrazličnejšimi pritiski spravlja k pokorščini sodno vejo oblasti. Da niti ne omenim dramatično zmanjšane avtonomije večine medijev. Dopustimo možnost, da bo poslance vladajoče koalicije v zadnjem hipu obšlo spoznanje, da gredo predaleč in da bodo nadzor nad razlogi, ki terjajo takojšnjo izvedbo javnih naročil, prepustili neodvisnemu telesu, in analizirajmo zgolj trditev omenjene trojice, kako bo spremenjeni zakon v hipu razrešil agonijo operacijskih miz. 

 Novo pravilo, ki ga imajo v mislih, se glasi, da je v primerih, ko gre za neposredno ogrožanje življenja in zdravja ljudi, takoj mogoče opraviti nakup in vse morebitne pritožbe neizbranih dobaviteljev reševati kasneje. Zakon ne pove, kaj je »neposredno« ogrožanje življenja in zdravja, ampak zdrav razum govori, da gre za primere, ko ljudje v resnici umirajo, če nečesa, kar bi jih rešilo, ni na voljo. Operacijske mize temu določilu nikakor ne ustrezajo: stare mize, ki jih je potrebno zamenjati, ne ogrožajo življenj niti neposredno niti posredno. Zaradi operacijskih miz bolniki ne umirajo; seveda to ne pomeni, da jih od časa do časa – tako kot vse drugo – ni potrebno zamenjati; mize namreč postajajo pripravnejše in udobnejše za bolnika in osebje, ki dela okrog njih, ampak ogrožanje življenja, ta je bosa. Morda pa ima trojica v mislih drug argument: če miz sploh ni, bolnikov ne moreš operirati in to ogroža življenja. Teh okoliščin pri nas k sreči ni: število operacij se iz leta v leto povečuje, minister se hvali s skrajševanjem čakalnih dob na operacije, plan operacij, ki ga zmore plačevati ZZZS, pa je vsako leto celo prekoračen, kar je eden od razlogov za izgube bolnišnic. Še nobena bolnišnica ni sporočila, da načrtovanih operacij ni mogla opraviti zato, ker nima dovolj operacijskih miz. V Kliničnem centru, ki je v sloviti aferi zamenjal domala vse operacijske mize in jih ima toliko, da so se mu še uporabne stare kopičile v skladiščih, so lani operirali manj srčnih bolnikov kot predlani; cinično bi lahko rekli, da tudi preveč miz zmanjšuje število operacij. Resnica je seveda ta, da na število operacij vplivajo povsem drugi dejavniki. 

Obstaja pa medicinska oprema, od katere je v resnici odvisno boljše preživetje bolnikov. Na primer magnetna rezonanca: ker je naprav premalo, bolniki čakajo na preiskavo po leto dni in več; tisti, ki jim zaradi tega prepozno odkrijejo raka, živijo manj. Zato je problem operacijskih miz večplasten: zakaj hoče minister na vsak način kupiti četrt milijarde predrage mize in zaradi tega ne more kupiti vsaj ene naprave za magnetno rezonanco? Zanimivo bo videti, kako bo ravnal, ko bo z nepotrebno zakasnitvijo kupoval to napravo: prav perverzno bo izpadlo, če se bo hotel izogniti normalnemu postopku pod parolo ogrožanja življenj.  

Primere neposrednega ogrožanja življenja najlažje najdemo med zdravili:  če je življenje bolnikov z določeno boleznijo odvisno od določenega zdravila, bodo z njim verjetno preživeli ali vsaj živeli dlje kot brez njega. Če  bi se v primeru epidemije ptičje gripe zavlačevalo z nakupom cepiva (če bo obstajalo), bo smrtnost med necepljenimi ljudmi večja kot med cepljenimi, vendar v tem primeru ne vemo vnaprej, kateri ljudje bodo umrli. Kot zdravnik menim, da bi bil tudi to tipičen primer neposrednega ogrožanja življenj, nisem pa prepričan, da bi vsi pravniki z menoj delili mnenje. Odtenkov med zdravili je še veliko. Čisto navaden aspirin spada med zdravila, ki rešijo največ življenj, vendar gre v njegovem primeru za kronične žilne bolezni in za dolgotrajno zdravljenje. Če bi aspirina zmanjkalo za mesec ali dva, bi med deset tisoči bolniki, ki ga redno jemljejo, zanesljivo umrl kak bolnik več, vendar ne bi mogli dokazati, da se je to zgodilo prav zato, ker ni imel na voljo aspirina. Ali je to primer neposrednega ogrožanja življenja? Ali bo zdravila, ki z redkimi izjemami vsa povečujejo verjetnost ozdravitve in preživetja, sploh mogoče kupovati po normalnem postopku?

Ker se iz Janševih, Bajukovih in Bručanovih napovedi da sklepati, da bodo v primeru operacijskih miz zlorabili novi zakon, smo državljani lahko prepričani, da noben nakup ne bo več potekal po normalnem postopku; pri vsakem bo mogoče najti kako povezavo z ogrožanjem zdravja in življenja – praviloma celo boljšo kot pri operacijskih mizah. Na primer bolniške postelje, ki so v naših  bolnišnicah v mnogih primerih tako obupne, da ogrožajo zdravje – pa ne bolnikov, temveč medicinskih sester, ki si pri dvigovanju bolnikov uničujejo hrbtenice. Ampak zakaj bi ostali samo pri zdravstvu: vsako zavlačevanje pri gradnji avtocest pomeni več mrtvih na starih cestah, vsak novi vodovod omogoči, da ljudje ne pijejo okužene vode iz neprimernih zajetij. Pravijo, da bodo tudi oklepniki  zmanjševali število smrti med vojaki, ki jih bomo pošiljali v vojne po vsem svetu.

Poleg ogrožanja zdravja novi zakon predvideva še eno možnost, kako obiti normalni postopek javnega naročanja: če bi lahko prišlo do velike neposredne škode za javna sredstva. Čeprav ne more biti res, da bi javno naročanje lahko škodilo javnemu denarju, pa zanesljivo obstaja kopica ohlapnih razlag in ne dvomim, da jih država kot kupec ne bo uporabljala. Zgolj na rob naj zapišem, da bi se v primeru operacijskih miz zgodilo prav nasprotno: če bi zakon že veljal pred letom dni, bi bili danes državljani že oškodovani za četrt milijarde, saj je minister za zdravje šele nedavno ugotovil, da so povsem dobre tudi za toliko cenejše mize. Ampak morda si bo s pomočjo novega zakona še enkrat premislil.