Tudi mene je presenetil podatek, da je akcija zbiranja denarnih prispevkov za novo otroško bolnico v več kot desetih letih navrgla komaj pol milijarde tolarjev, manj kot petdeset milijonov na leto. Spomnite se vseh odmevnih akcij Sklada za izgradnjo klinike z zvenečimi imeni politike in gospodarstva, ki so z dobro izbranimi gesli trkala na čustva in vest državljanov. Ljudje so bili presunjeni ob podatku, da so zidovi stare klinike polni bodeče žice, ki je obdajala okupirano Ljubljano; tu sem se vedno spraševal, zakaj naj bi bilo tako narobe uporabiti nekaj, kar je služilo zatiranju v vojnem času, za nekaj koristnega v času miru; ko so v zasukanih časih generali pretapljali cerkvene zvonove v topove, se gotovo niso kaj prida spraševali o svojem bogoskrunstvu. No, mnoge ljudi je pri bodeči žici bodlo v oči predvsem to, da z njeno pomočjo armirana stavba ne ustreza današnjim  predpisom o potresni varnosti. Seveda je bila takšna večina gradenj tistega časa in še nekaj desetletij kasneje; v primeru potresa, ki bi porušil pediatrično kliniko, se bodo skupaj z njo sesule v prah številne stolpnice in druge stavbe in pod seboj pokopale neprimerno več otrok, za nameček pa še njihove starše in stare starše. Vendar je potresna varnost ene same od mnogih stavb, še zlasti, ker gre za bolnišnico, kljub temu dobro geslo za zbiranje prispevkov: dobrodelne akcije so najbolj uspešne takrat, kadar se usmerijo na reševanje posamičnih problemov. To, da ne moremo pomagati vsem, še ne pomeni, da nam ni treba pomagati nikomur.

Kadar daruje denar posameznik iz svojega žepa, gre za pravo dobrodelnost, ki je mešanica sočutja, lajšanja vesti in ganjenosti nad lastno plemenitostjo – vsakega nekaj, vendar pri različnih ljudeh v različnih razmerjih. Pri donacijah podjetij je težko govoriti o kolektivnem sočutju;  največkrat gre za promocijo podjetja in njegovega lastnika ali direktorja, ki z velikim čekom v roki razmeroma poceni prideta do reklame. Kadar tovarna daje denar okolju, v katerem živijo njeni delavci, dobi donatorstvo novo vsebino, ki jo imenujemo vlaganje v socialni kapital. Gospodarstvo tako ne skrbi le za zaposlenost prebivalcev, temveč tudi za okolje, ceste, otroške vrtce, zdravstveni dom in športna igrišča, s tem pa za občutek pripadnosti in sožitje delavcev s svojim vodstvom in vseh skupaj s krajem in ljudmi, ki živijo v njem.

Na donatorstvo močno vpliva država z davčno politiko. Če je pri donacijah radodarna z davčnimi olajšavami, pomeni, da vzpodbuja sodelovanje gospodarstva pri reševanju družbenih problemov. Če so davčne olajšave majhne, država sporoča, da s pomočjo davkov jemlje vse javne probleme v svoje roke. Nisem prepričan, da ima ta dilema en sam in za vse čase veljaven odgovor. Današnje izginjanje lokalnega gospodarstva, prehajanje podjetij iz rok v roke, povezovanje preko občinskih in državnih meja in finančne špekulacije, ki zamenjujejo razvojno strategijo, povečujejo odtujenost lastnikov tovarn od okolja. Neoliberalizem in globalizacija zadnjih desetletij sta na donacije vplivala zaviralno, kar je v nasprotju s tistim, kar sta pridigala, namreč da bo z naraščajočim bogastvom bogatih odpadla potreba, da država skrbi za blaginjo vseh državljanov, saj jo bo nadomestila radodarnost bogatih. Najbolj drastičen primer so ZDA, kjer je v osemdesetih letih Reagan dramatično znižal davke in preselil dva tisoč milijard dolarjev davčnih prihodkov nazaj v zasebne žepe. Navzlic strahovitemu povečanju bogastva bogatih so se donacije najbogatejših Američanov (tistih, ki letno zaslužijo pol milijona dolarjev in več) v tem času zmanjšale za 65%, povečale pa so se donacije tistih z manjšimi dohodki. Najbolj radodarni v ZDA so najrevnejši, to so tisti, ki zaslužijo manj kot deset tisoč dolarjev na leto, saj namenjajo v dobrodelne namene  več kot pet odstotkov svojih dohodkov. Težko, da nas ta podatek preseneča: ali ne velja od nekdaj, da sita vrana lačni ne verjame?

Vsi ti in še nekateri drugi dejavniki vplivajo na obseg slovenskega donatorstva. V dvanajstih letih zbiranja denarja za novo otroško kliniko je bil največji vplačani znesek komaj pet milijonov tolarjev. (Resnici na ljubo je bila ena donacija večja: to so bile umetniške slike, ki jih je vodilna politična stranka prejšnjega mandata dobila kot dediščino nekdanje SZDL in so na dražbah doslej navrgle več kot dvajset milijonov; to omenjam predvsem zato, ker bi rad zapisal provokacijo, da bi bilo zelo lepo, če bi tudi druge stranke poklonile svoj del dediščine SZDL v človekoljubne namene; navsezadnje so bili njeni člani domala vsi državljani.) Lahko se zgražamo, da so ob milijardnih dobičkih podjetij in posameznikov donacije tako majhne, ali pa zgolj stvarno ugotovimo, kaj sporočajo donatorji: v današnjih okoliščinah so pripravljeni za posamičen primer prispevati toliko in nič več.

Zato bi moralo biti vredno pozornosti, kadar je posamična donacija bistveno večja. Zakaj se državno podjetje odloči, da bo podarilo neki bolnišnici več deset miliojonov tolarjev denarja za določen kos opreme? V ZDA morajo ob večjih donacijah po črki zakona zazvoniti alarmni zvonci, saj se je izkazalo, da so donacije eden od najbolj pripravnih načinov pranja denarja, podkupovanja, financiranja političnih strank in kraje denarja, ob tem pa so tisti, ki si razdelijo plen, celo človekoljubi. Obdarovancu, ki ni pazljiv, se lahko zgodi, da skupaj z donatorjem sede na zatožno klop. Ne samo ena, kar več donacij v Sloveniji je potekalo po približno naslednjem scenariju: dobavitelj X sam od sebe pripelje donatorja Y, le-ta pa sporoči srečni bolnišnici, da bo plačal opremo pod pogojem, da jo bo dobavil dobavitelj X; ob tem je celo tako poznavalski, da določi proizvajalca in tip opreme. Zgodilo se je že, da dobavljena naprava sploh ni ustrezala potrebam bolnišnice in je bila nekajkrat dražja od tiste, ki so jo potrebovali, vendar se po načelu, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe, v to nihče ne obregne. Navsezadnje jo za nekaj vseeno uporabljajo, razen če se prehitro ne pokvari – pa tudi to se je že zgodilo. Dobavitelji namreč lahko podtaknejo opremo, ki je služila v demonstracijske namene po vsej državi ali nemara po polovici Evrope, zaračunajo pa jo kot novo. Kdo je udeležen pri delitvi plena, ni potrebno ugibati.  

Jasno je, da so donacije potrebne; zdravstvo brez njih ne more tudi v mnogo bogatejših državah. Za večino donacij stojijo pošteni ljudje, vendar je prav zaradi njihove pripravljenosti, da pomagajo tudi v prihodnosti, potrebno preprečiti, da bi jih pohlepni ljudje kompromitirali.