V zadnjih treh letih je šlo skozi najslabšo stavbo Onkološkega inštituta, nekdanjo konjušnico, nekaj manj kot dva tisoč bolnikov na leto. To je natanko toliko bolnikov preveč, preveč zaradi njihovih stisk, ki jih bivanje v srednjeveškem okolju še povečuje, in preveč zaradi ljudi, ki tu delajo. Res pa je, da je to le desetina bolnikov, ki se zdravijo na inštitutu, in da drugi že bivajo v sodobnih bolnišničnih zgradbah, sobah in posteljah. Površina že zgrajenih poslopij inštituta je dvakrat večja od starih stavb. Žal se je zaradi nenehnega spreminjanja načrtov zgodilo, da se bo zadnji selil tisti oddelek, ki bi se moral prvi – in je bilo tako nekoč tudi načrtovano. Da danes v njej še vedno bivajo bolniki in potekajo operacije, nikakor ni bilo potrebno. Pa vendar bo čez nekaj mesecev tudi to preteklost: nova stavba stoji in čaka le še na nekaj opreme – med drugim na operacijske mize.

Že vrabci čivkajo o zgodbi z operacijskimi mizami. Minister se je odločil za ceno, ki je skoraj za polovico višja kot v tujini in prav toliko višja od cen enako kakovostnih miz, ki jih je ponudil drug dobavitelj. Kirurg z Onkološkega inštituta, član komisije za izbor opreme, je mirno izjavil, da drugih miz sploh ne pozna in o njih ne more soditi, komisija pa je našla formalne razloge, da je cenejšega dobavitelja izločila iz igre, ob tem pa spregledala kopico napak dobavitelja, ki ga je izbrala. Čeprav se ne gre slepiti o tem, da gre tudi izločenemu dobavitelju za dobiček, bi v primeru, če bi mu s pritožbo uspelo, prihranili slovenskemu zdravstvu toliko denarja, da bi z njim lahko kupili napravo za magnetno resonanco. Še eno več bi imeli, če se lani minister pri nakupu naprave za obsevanje bolnikov ne bi odločil za istega dobavitelja. To, da danes skušajo vsi po vrsti narediti za krivca tistega dobavitelja, ki ponuja pošteno ceno, je skrajno nemoralno. Njegovo pritožbo bi lahko že davno presekali s ponovitvijo razpisa. Namesto tega ministrstvo zavlačuje postopke s tem, da se drži najdaljših možnih rokov, ko odgovarja na njegove dopise.

Onkološki inštitut je najbolj znan, ni pa zadnji nerešeni investicijski problem v zdravstvu. Pediatrična klinika vsake toliko časa sporoči, da ni potresno varna, da je v njenih zidovih še žica okupirane Ljubljane in da morajo starši vso noč presedeti v neudobnih stolih, če si želijo biti ob otroku. Vendar tudi izven glavnega mesta poznajo natlačene sobe, sanitarije na koncu hodnika in oddelke brez dvigal, kjer krhke ženske – zdravstvo je pač pretežno ženski poklic – nosijo nepomične bolnike po stopnicah.

Potem je tu še draga oprema: potrebovali bi vsaj pet naprav za magnetno resonanco in podobno število naprav za obsevanje rakavih bolnikov, nekaj manj naprav niti ne omenjam. V prihodnjih petih letih bi za to potrebovali nekajkrat toliko sredstev kot za Onkološki inštitut in Pediatrično kliniko skupaj.

In nato omejena količina denarja za zdravljenje. V bogatejših deželah porabijo na prebivalca dvakrat več denarja kot pri nas, zato so nekateri najdražji načini zdravljenja pri nas manj dostopni. Ljudje menijo, da so čakalne dobe naš največji zdravstveni problem.

Bilo bi krivično, če bi se samo pritoževali. Razmere so iz leta v leto boljše, vendar se izboljšujejo počasneje, kot si to želijo bolniki in zdravstveni delavci. Za vse politike nisem tako prepričan, da si želijo isto kot državljani, pa čeprav sem sam sodil v to pasmo. Ali pa prav zato. Vladne reforme napovedujejo krčenje javnih sredstev za zdravstvo in prelaganje bremen na žepe posameznika. To ne napoveduje svetle prihodnosti.

Nekaj vsekakor drži: celo denarja, ki je na voljo, ne uporabljajo gospodarno. Po tujih ocenah se izgubi v žepih oderuških dobaviteljev in njihovih zaveznikov med zdravniki in politiki do trideset odstotkov javnega denarja. Ko po desetletjih čakanja pride na vrsto izgradnja neke bolnišnice, je dražja, kot bi bila lahko: zastekljena pročelja bolj spominjajo na banke kot na zdravstveno ustanovo, oprema je lahko samo najdražja, pa čeprav je je zato manj, nenehno spreminjanje načrtov med gradnjo vrtoglavo povečuje stroške. Brke si masti dobesedno vsakdo, ki pride mimo.

Zadnja vseljena stavba Onkološkega inštituta je leta 2004 povsem opremljena samevala leto dni. Manjkale so samo še postelje v bolniških sobah in nočne omarice; tudi takrat zaradi javnih razpisov, ki so se vlekli zaradi pritožb. Javnost so pretresale podobe iz konjušnice, kjer je dobesedno deževalo na bolnike v natlačenih sobah. Spominjam se, da sem prepričeval, pravzaprav rotil direktorja, naj preseli bolnike iz starih stavb, pa čeprav s starim pohištvom, saj postelj ne bo težko zamenjati z novimi. Ne bom napisal, kaj mi je odgovoril, saj za to nimam prič. Ampak selitve ni bilo, dokler po enem letu niso prispele nove postelje.

V zdravstvu je obilo vzrokov, da komu poči film, največkrat tistim, ki delajo v njem, tu in tam tudi bolnikom. Pravzaprav bi se to upravičeno lahko zgodilo vsak teden na kakem koncu Slovenije. Zame je danes daleč največji problem čakanje bolnikov na preiskavo z magnetno resonanco. Brez diagnoze ostajajo po leto dni in več in zato marsikdaj tudi brez zdravljenja, tudi zdravljenja raka, pa čeprav v neustreznih prostorih.

Ampak film je spet počil pri konjušnici. Zdravnik, ki je sprožil klic v stiski, pravi, da je krivo zavlačevanje pri nakupu operacijskih miz in da bi se zasilno vselili tudi s starim pohištvom. Moje izkušnje z njegovim direktorjem govorijo drugače. Osredotočenje na operacijske mize, pa čeprav televizijski posnetki kažejo, da manjka v novi stavbi še marsikaj, naredi vtis, da si oblast želi ustvariti alibi, da bi mimo zakonitih postopkov kupila mize. Nekaj malega vemo o tem, kako je mogoče sprožiti »dogajanje naroda«. Morda je ministrstvo za zdravje ugotovilo, da mu v pritožbenih postopkih ne kaže najbolje, pa čeprav bodo zamenjali vse člane komisije, ki obravnava pritožbo.

Zdravnik poziva Janšo, naj nekaj naredi. Ljudstvo poziva vladarja, naj prevzame oblast mimo zakonov. Kolikor ga poznam, sem prepričan, da ga izziv neizmerno mika. Če ga bo sprejel, me zanima, ali se bo odločil za cenejše mize; za razliko v ceni bi namreč lahko kupil še napravo za magnetno resonanco.

V času, ki je potreben do vselitve v novo stavbo, je še dovolj možnosti za izpeljavo nakupa po zakonitem postopku. Če bi vlada posegla vanj in bi mize kupila mimo zakona, bi bil to nevaren precedens; ne zato ker bi šlo za prvi poraz pravne države, temveč zato ker bi to pomenilo, da so tudi naši državljani pričeli verjeti, da jih lahko odreši samo vladar in da se je vladar pustil preprositi.