„Če gre zgolj zato da se zberejo in zborujejo, potem je to bolje narediti v pomladanskem času, ko je vreme boljše,“ je izjavil predsednik vlade Janša, ko je komentiral veliko zborovanje protestnikov proti vladnim ekonomskim in socialnim reformam, ki so se se konec lanskega novembra zbrali na ljubljanskem Kongresnem trgu. Bilo je to na dan, ki je zgolj koledarsko spadal pod jesen, po  vremenu pa je šlo že za pravo zimo in predsednikov cinizem je bil na sprevržen način čisto na mestu, češ: zakaj vendar prezebati z mokrimi stopali, da protestiraš zoper tisto, kar tako ali tako ne moreš preprečiti? Ali ni bolje izbrati za avtobusni izlet v prestolnico topel pomladni dan in ga izkoristiti še za nakupe ali za sindikalno popivanje po pločnikih in tratah glavnega mesta?

Prvi pomladni dan je odnesel glavnega nosilca reform. Niso ga odnesli protesti delavcev in študentov, odšel je sam zaradi grenkega spoznanja, da predsednik njegovih reform ne podpira nič bolj kot demonstranti na ulicah. Pa čeprav iz povsem drugačnih razlogov.

Damijanovega odhoda nisem pričakoval tako zgodaj. Domneval sem, da ga Janša potrebuje nekoliko dlje: na začetku za preusmerjanje javne pozornosti od reči, ki jih oblast v resnici počne, proti koncu mandata pa za postopno odstopanje od najbolj nepriljubljenih reformnih projektov, kar bi morda povečalo njegovo priljubljenost po receptu, da dobri cesar dolgo ni vedel, kaj naklepa njegov zli minister. Damijanov odstop ali odpoklic sem umeščal na konec prihodnjega leta; ravno prav, da ne bi  bilo več časa za nobeno novo reformo, hkrati pa dovolj, da z novimi obljubami o pravični družbi in skrbi za revne in brezposelne prepričaš volivce, da ti dajo še en mandat. Mimogrede: konservativni politični pol na volitvah ne zmaguje s svojimi načrti za bogatenje bogatih, temveč levico prehiteva po levi z obljubami o krepitvi socialne države, ki jih nato ne izpolni: kdo se sploh še spominja, kaj je v predvolilnem programu obljubljala vladajoča koalicija?

Če se moram odločiti, kdo je pohitel – ali predsednik vlade, ker je izračunal, da bi predolgo opletanje z reformami, ki jih bo na koncu vseeno moral umakniti, ne bila dobra popotnica za volitve, ali minister za reforme, ker so mu številna ravnanja vlade, ki so v nasprotju s temeljnimi cilji reforme, dobesedno iz dneva v dan zmanjševala kredibilnost, mi ni treba oklevati: za predsednika je odstop zanesljivo prišel prezgodaj. Pri tem ne gre za vprašanje, ali Janša v resnici  verjame v enotno davčno stopnjo, obsežno privatizacijo javnih sistemov in razprodajo državne lastnine. Pripravljen sem celo  verjeti, da bi se mu vzbudili resni dvomi, če bi si vzel čas in se pustil podučiti od obeh strani: zagovornikov in nasprotnikov. Ampak Janša je po desetletju življenja v opoziciji, ki ga je začel na levici in končal na desnici, šele s prihodom na oblast ugotovil, da potrebuje ideološko podlago za nameravani radikalni obračun s prejšnjo usmeritvijo. In ker mu je naključje prineslo na pot skupino mladih neoliberalcev, ki so se tik pred volitvami lotili kritike prejšnje oblasti, je prevzel program, ki ga mednarodne finančne institucije pod vplivom ZDA vsiljujejo dobesedno  vsem državam, ki so nastale po padcu socialističnega bloka in ki se mu je Slovenija pod vodstvom prejšnjih vlad uspešno izmikala. Rezultate poznamo: Slovenija ni samo daleč najbolj uspešna država v tej skupini, temveč prehiteva tudi nekatere države nekdanje evropske petnajsterice, nekatere druge pa danes sodijo med takoimenovane «zgrešene» države s fašistoidnimi režimi, brezzakonjem, peščico milijarderjev in nepopisno revščino. Ampak nova slovenska oblast je razglasila krizo, ki jo sedaj hiti reševati z zamenjavami direktorjev, ki ne pripadajo njeni politični usmeritvi, in z reformami dosedanje razvojne poti, ker to ni njena pot. V bistvu gre za bolj prozaičen motiv: za novo delitev moči in bogastva z namenom, da se zamenja tiste, ki so bili poleg pri prvem valu delitve plena ob nastanku države, s tistimi, ki so bili takrat v opoziciji. Čim bolj se razmere postavijo na glavo, toliko manj bodo primerljive s prejšnjim stanjem in končno nihče več ne bo mogel reči, ali so nove razmere boljše ali slabše, pa čeprav bodo za večino slabše in le za majšino boljše: vselej bo mogoče trditi, da bi bilo brez reform še mnogo slabše.

Damijan je skupaj še z enim nekdanjim predsednikovim človekom Mrkaićem globok vernik mitologije neoliberalizma, da so neomejeno trgovanje, tekmovalnost in skrb posameznika za lastne interese najboljši recept ne le za tega posameznika, temveč tudi za javno dobro; socialna država jima pomeni državno ropanje bogatih za podporo nesposobnih in lenuhov. Ob tem je dosledno naiven: verjame namreč, da je svetovna praksa, ki je povsem drugačna kot teorija, zgolj deviacija načel svobodnega trga; ko bodo uveljavljena, bo na svetu zavladala blaginja za vse. Ne upošteva, da ta načela bogate države spoštujejo samo takrat, ko z njimi odpirajo pot svoji trgovini v državah v razvoju, medtem ko svoje proizvode ščitijo na vse mogoče načine; ne upošteva, da svetovna globalizacija ne prinaša tekmovanja z izdelki, temveč z vse nižjimi mezdami delavcev v tovarnah, ki jih multinacionalke odpirajo v revnih državah tretjega sveta; ne upošteva, da se je v desetletjih pohoda neolibralizma nekajkrat povečalo število brezposlenih v svetu in da nenehno naraščajo razlike med bogatimi in revnimi. Celo glavni argument, da naraščanje bogastva bogatih omogoča nove investicijske cikluse, s tem pa razvoj in nova delovna mesta, ne drži: denar se vse manj uporablja za investicije in vse bolj za nakupe in združevanja podjetij, s čemer bogati krepijo monopole in preprečujejo konkurenco in rast. Privatizirano državno premoženje dobesedno izpareva v zrak. Mimogrede: to je tudi prevladujoče početje domačega kapitala.

Damijan se je umaknil, ker je želel ohraniti že dokaj omajano načelnost; pri tem je predsedniku naredil še zadnjo uslugo: od vseh možnih razlogov, zaradi katerih bi moral odstopiti že prej, je izbral razlog ki ga Janša še najlažje brani. Navsezadnje večina Slovencev, tudi jaz, noče, da bi prvo nacionalno banko prevzeli tujci. Nemara bo predsednik pridobil celo kakšno točko več na račun prilike o dobrem vladarju in hudobnem vezirju. Ampak prav zanima me, kaj bo še ostalo od reform, potem ko je odstopil njihov oče zaradi nereformnega obnašanja vlade. Vsekakor je na obzorju nekaj kandidatov za krušne očete, ki prihajajo iz opozicije; zanimivo bo opazovati njihovo prizadevanje za vladne reforme, ki jih vlada ne mara.