Za zgodbo sem izvedel iz radijske oddaje, ki sicer včasih obravnava usodnejše stvari, kot je tiščanje čevljev, ampak bolj kot naslov oddaje je važno, da je bil problem pravi. Poslušalko je njen zdravnik napotil na ultrazvočno preiskavo ramenskega obroča, z oddelka, kjer te preglede opravljajo – Kliničnega inštituta za radiologijo – pa je dobila pisni odgovor, da pregledujejo šele bolnike, ki so se prijavili pred štirinajstimi meseci, zato novih bolnikov ne sprejemajo. Svetovali so ji, naj se zateče k zasebniku, in ji našteli tri take ustanove v Ljubljani.
Dolgo čakanje na preiskave je še mnogo bolj sporno kot čakanje na zdravljenje, na primer na operacijo. V slednjem primeru zdravniki namreč poznajo diagnozo in pri čakalni dobi upoštevajo, kako nujno bolnik potrebuje poseg; tako se škoda za zdravje, ki jo povzroča dolgo čakanje, lahko do neke mere omeji. Pri diagnostični preiskavi pa stopnje nujnosti največkrat ne poznamo. Zdravnik pošlje bolnika na ultrazvočno, tomografsko, endoskopsko ali magnetnoresonančno preiskavo, ker bolj ali manj utemeljeno sumi na neko bolezen, med katerimi so lahko nekatere tudi usodne, če bi čakali z njihovim zdravljenjem. Na srečo se pogosto izkaže, da je bil strah odveč, vendar je bilo za takšen sklep treba narediti vse potrebne preiskave.
Lahko pa se dolgo čakanje konča tragično: po tistem, ko je bolnik čakal več mesecev, lahko ultrazvok odkrije ne le tumor na trebušni slinavki, temveč tudi metastaze v jetrih. Pred pol leta je bil tumor zanesljivo manjši, metastaz pa morda sploh še ni bilo. Ali pa bolniki, ki opazijo kri na blatu in dolge mesece čakajo na endoskopsko preiskavo debelega črevesa, da bi jim ta na koncu odkrila, da imajo raka, ki je žal že v napredovalem stadiju.
Vzroki za čakalne dobe so različni. Pogosto, a še zdaleč ne vedno, je vzrok omejena vsota denarja, ki ga ima na voljo javna zdravstvena blagajna; denar je na primer v zadnjem desetletju v precejšnji meri določal število srčnih operacij. Drugi vzrok je pomanjkanje opreme: najbolj značilen primer je slikanje z magnetno resonanco, ker je vseh naprav v Sloveniji kakih sedem, visoka cena tomografa pa preprečuje, da bi hitro podvojili njihovo število, kar je po zatrjevanju stroke nujno potrebno, čeprav obstoječe naprave vsaj v Kliničnem centru uporabljajo v treh izmenah.
Tu je odgovor znan: denar za novo opremo zagotavlja ministrstvo za zdravje, vendar je tudi njegova vsota omejena; od njegove odločitve, kateremu nakupu da večjo težo, je odvisno, kako hitro se položaj na določenem področju izboljša. Ne morem si kaj, da ob tem ne bi ponovno navedel podatka, da bi ministrstvo samo z denarjem, ki bi ga prihranilo s smotrnejšim nakupom operacijskih miz in naprav za obsevanje, lahko kupilo kar tri magnetne tomografe. Res je tudi, da bi na tem področju lahko v zdravstveni sistem vstopili zasebni naložbeniki. Vendar se to doslej ni zgodilo; očitno so ugotovili, da se jim ne obeta pretirano velik zaslužek, vsaj ne po cenah, ki jih priznava Zavod za zdravstveno zavarovanje.
Tretji vzrok pa je pomanjkanje ustrezno usposobljenega osebja, ki zna izvajati določeno preiskavo. Pogovor na radiu je pokazal, da gre pri ultrazvočni preiskavi, ki jo je potrebovala poslušalka, prav za ta razlog. Zdravnica, ki opravlja preiskavo, je povedala, da ji skupaj s kolegico lahko namenja samo petino delovnega časa, saj mora opravljati še vrsto drugih diagnostičnih metod.
Kaj to pomeni? V Sloveniji ultrazvočna oprema že dolgo ni problem, čeprav aparat stane več deset milijonov tolarjev. Samo v Kliničnem centru jih je najmanj dvajset. Nimajo jih le vse bolnišnice, kupujejo jih tudi zdravstveni domovi, pa čeprav nimajo nikogar, ki bi jih znal uporabljati, in si osebje sposojajo drugod, tudi v Kliničnem centru. Na radiološkem inštitutu imajo šest naprav, a jih ne uporabljajo povprečno niti sedem ur na dan. Res je, da vse čakalne dobe niso enako dolge: za ultrazvočni pregled trebuha je na primer treba čakati »samo« tri mesece, vendar bi se razmere dramatično izboljšale, če bi naprave uporabljali v dveh izmenah: čakalna doba bi bila verjetno krajša od enega meseca.
Kako je mogoče, da je dragocena oprema neizkoriščena, bolniki pa leto in pol ne pridejo do preiskave in so jih zdaj začeli celo zavračati? Zdravnica, ki opravlja to preiskavo, je rekla, da je to res nedopustno, toda kaj pa naj naredi? Ona ne more delati za štiri. Nima druge izbire, kot da predlaga ljudem, naj gredo drugam. Obljubljajo jim še dva zdravnika, a kdo ve kdaj.
Morda – pa še to s pridržkom – sprejmem, da zdravnica, ki je nastavila hrbet na radiu, res ne ve, kako naprej. Zanima pa me, kako razmišlja o tem njen šef, predstojnik radiološkega inštituta. Kolikor ga poznam, bi na to lakonično odgovoril, da si že leta prizadeva za večje število radiologov, vendar mu jih »višji šefi« ne odobrijo. Lahko bi ga vprašal, zakaj torej kopiči opremo, če ve, da ne bo ustrezno izkoriščena, pa to ni pravo vprašanje; tudi sam vem, da opremo potrebujemo, v nasprotju z njim pa mislim, da bi jo bilo mogoče bistveno bolje izkoriščati.
Prebrali smo, da predstojnik v šestnajstih letih ni vzgojil naslednika, ki bi imel ustrezno izobrazbo in izkušnje, da bi ga lahko nasledil. Še huje, celo metode, ki jo izvaja edini v Kliničnem centru, morda pa tudi v Sloveniji, ni naučil nikogar drugega, pa čeprav mu do upokojitve ne manjka več veliko. Težnja, da bi tako veliko opreme, kot je ima inštitut, lahko učinkovito izrabljali samo zdravniki, zaposleni na tem inštitutu, je absurdna. Ne gre za dva dodatna zdravnika, gre za nekaj deset zdravnikov in sester, ki bi bili potrebni, da bi oprema lahko delovala po dvanajst ali šestnajst ur na dan.
Na pravo rešitev sem pokazal že pred leti. Klinični center ima skoraj tisoč zdravnikov, da niti ne omenim zdravnikov iz osnovnega zdravstva. Marsikdo med njimi ne izvaja nobene preiskave, pa bi jih rad. Med preiskavami, ki se jih je mogoče naučiti, ne da bi pripadal posebni specialnosti, je gotovo tudi ultrazvok. V razvitih državah delajo to preiskavo tudi medicinske sestre.
Ampak zamisel se ni dovolj prijela. Nekateri šefi oddelkov še naprej raje preprečujejo, da bi »njihovo« preiskavo izvajal še kdo drug, kot da bi pripustili k njej čim več znanja željnih ljudi. Ni važno, če je to v škodo bolnikov, važno je, da si s tem utrjujejo monopolno oblast.