Res mi je žal, kadar moram brskati po izjavah, izrečenih na tiskovnih konferencah ali v radijskih in televizijskih omizjih, če poskušam doumeti cilje zdravstvene politike sedanje oblasti in če jo hočem komentirati. Niso vsi enako dobri govorniki, rdeča nit ne teče vsem tako, da je ne bi zavozlali in v tretjem stavku zanikali tistega, kar so trdili v prvem, glavni razlog pa je seveda poznavanje, bolje rečeno, nepoznavanje problematike, za katero je posameznik odgovoren. Imel sem priložnost spoznati ne tako malo zdravstvenih ministrov, ki so bili zgolj visoki strankarski funkcionarji in so se na področje spoznali bore malo; v zasebnem pogovoru za mizo sem namesto njih jaz zardeval nad njihovim prostodušnim izkazovanjem neznanja. Vendar to še zdaleč ni pomenilo, da je bila politika njihove države na zdravstvenem področju slaba. Zato lahko pogoltnem trditev, da ministru ni treba biti velik poznavalec svojega resorja; mora pa biti obkrožen z ustreznimi strokovnjaki in biti mora sposoben njihove predloge razumeti vsaj toliko, da jih javno lahko ustrezno in razumljivo zagovarja. Predvsem pa mora imeti svoje načrte zapisane v ustreznih dokumentih; če ne drugega, se lahko sklicuje nanje, ko hudobni nasprotniki iščemo dlako v jajcu njegovih nerodnih izjav. Če takih dokumentov ni, smo odvisni samo od njegovih ustnih umotvorov. In jih moramo hočeš nočeš navajati.

Res pa je, da odsotnost dokumentov sedanja oblast razume kot prednost in ne kot slabost: izjave v eter se pozabijo, nikomur se ne ljubi brskati po starih magnetogramih, poleg tega vedno lahko trdiš, da so te narobe razumeli ali da so tvoj intervju objavili brez avtorizacije. Po drugi strani pa uradni dokument ostane trajno pričanje, objavljeni cilji kličejo po uresničitvi ali po zagovoru, zakaj niso uresničeni; zapisani predlogi reform sprožijo burne odzive. Če vsega tega ni, je javnost uspavana, okrogle mize med privrženci in nasprotniki se spreminjajo v govorjenje drug mimo drugega, argumentov in protiargumentov ni mogoče oblikovati, ker ena stran ves čas trdi, da je nasprotna ne razume, in do konca razprave se običajno niti ne sporazumejo, o čem se pogovarjajo. Oblast vztrajno trdi, da ji podtikajo nekaj, česar zanesljivo ne bo naredila, hkrati pa ne pove, kaj namerava storiti. V takih okoliščinah lahko plazeče uvaja marsikaj, za kar ne bi dobila soglasja državljanov, če bi jih vprašala za mnenje.

V zadnjem pogovoru na radiu nas je minister podučil, da ves čas mešamo dva različna pojma, privatizacijo in zasebništvo. Po njegovem si ljudje ob tem, ko se govori o privatizaciji v zdravstvu, predstavljajo, da bodo morali neposredno plačevati storitve zdravniku, v resnici pa gre za zasebništvo v javni službi, ki jih plačuje obvezno zavarovanje. Nimate se česa bati, pravi minister, kar zadeva plačevanje, bo za državljane ostalo vse tako, kot je, zasebniki pa bodo po njegovem prepričanju ljudem prinesli samo dobre stvari.

Ni me strah, da bi morali zaradi ministrovega pomanjkljivega znanja ali zavestnega kolovratenja z izrazi popravljati slovar tujk, ki pojma privatno in zasebno pomensko izenačuje. V resnici gre vselej za privatizacijo, ki pa se odigrava na dveh različnih področjih: na področju izvajanja storitev, kadar delo državnih bolnišnic in zdravstvenih domov prevzemajo zasebniki in zasebne ustanove, in na področju financiranja zdravstvenega varstva, kadar se javno financiranje s pomočjo davkov in prispevkov postopno nadomešča z vse večjim pritiskom na žep državljana. Prepričan sem, da ljudje, ki spremljajo dogajanje, povezano s privatizacijo zdravstvenega varstva, ne upajo niti pomisliti, da bo država odpravila obvezno zdravstveno zavarovanje (pa čeprav ga bodo napovedane reforme, če se bodo uresničile, radikalno skrčile, vendar o tem drugič). Državljani torej čisto dobro vedo, da država napoveduje pospešeno privatizacijo na področju izvajanja zdravstvene dejavnosti – in to ne le osnovne, temveč tudi bolnišnične dejavnosti. Polemika, ki se šele začenja, je polemika o tem, kaj nam taka popolna privatizacija prinaša.

Temeljna razlika med javnim in zasebnim izvajanjem zdravstvene dejavnosti tiči v motivih, ki ju poganjajo. Javni sistemi so se razvili zaradi potreb ljudi, ki si jih kot posamezniki težko zagotovijo ali pa si jih sploh ne morejo. Naj zveni še tako staromodno in patetično, osnovni motiv je delo za skupnost in pomoč vsem ljudem, ki pomoč potrebujejo. Zdravnik se ob bolniku ne sprašuje, ali bo ob njem zaslužil ali pridelal izgubo, temveč ga zanimajo njegove potrebe. Res je, da ob premajhnih sredstvih glede na pričakovanja državljanov, dolgotrajnem nepriznavanju posameznikovega prispevka, uravnilovki, slabem upravljanju in slabi regulaciji s strani države nastajajo tako med zaposlenimi kot med njihovimi oskrbovanci vzroki za nezadovoljstvo, vendar je krivično, če vse to pripišemo neučinkovitosti javnega sistema. Na drugi strani tudi zasebnikom ne gre odrekati prizadevanja za dobro bolnikov, vendar je na prvem mestu – pa če to priznamo ali ne – profit. Tudi zasebnega zdravnika zanimajo bolnikove potrebe, vendar se mu vselej pritakne tudi misel, ali mu ta potreba prinaša dobiček ali izgubo. Ta temeljni motiv zasebništva ima poleg nekaterih dobrih lastnosti tudi številne slabe.

Zato nikakor ne drži, da se s pospešenim uvajanjem privatništva (pardon: zasebništva), pri čemer mislim uvajanje na vrat na nos, brez poprejšnje uvedbe ustrezne regulacije, Slovencem ne bo zgodilo nič slabega. Slabosti bodo celo prevladovale in zasenčile tudi tiste dobre strani, ki bi jih zasebništvo v sožitju z javnim sistemom lahko imelo. Namesto da bi javni sistem končno dobil možnost, ki jo je neuspešno zahteval že v prejšnji državi in drugačnem družbenem sistemu, namreč, da bi država odpravila uravnilovko in uvedla plačevanje po delu (le-to je glavni razlog za nekatere prednosti zasebništva), mu zdaj uravnilovko očitajo kot naglavni greh, ki je že sam po sebi zadosten razlog, da ga demontirajo in uvedejo zasebništvo. Kakor da ni povsem jasno, da zakone, ki uravnavajo plače v javnem sektorju, piše država.

Slovenci poznajo slabosti javnega sistema, skoraj nič pa ne vedo o slabostih zasebnega. Žalostno je, da se tudi tokrat strokovnjaki, ki bi o tem imeli kaj povedati, ne zganejo. Ali da se ne zganejo novinarji, da bi s preprostim deskanjem po internetu razkrinkali laž, da je razen v Sloveniji že vse svetovno zdravstvo v rokah zasebnikov. Ali da bi poročali o stavkah zdravnikov v Latinski Ameriki, ki kljub grožnjam s smrtjo protestirajo proti uvajanju zasebništva, ki ga vsiljuje Mednarodni denarni sklad; stavkajo zato, ker jim je mar za njihove bolnike in ker vedo, da bo privatizacija potisnila revnejše sloje prebivalstva še globlje v bolezen in bedo.

Saj res, kaj pa naši zdravniki?