Potem ko sem prvič v življenju dve uri nenehno strmel v odprt prsni koš, sem po koncu srčne operacije verjetno razočaral kirurga z opisom, kateri so bili zame najbolj napeti, ne, bolje bi bilo reči najbolj pretresljivi trenutki med posegom. To ni bil čas, ko so prekinili pretok krvi skozi srce in jo speljali skozi debelo cev v črpalko, ki jo je med operacijo poganjala po telesu; tudi ne čas, ko je srce kot počena žoga mirovalo v prsnem košu in je kirurg skozi zevajočo zarezo v eni od srčnih votlin izrezal uničeno zaklopko in na njeno mesto prišil umetno; niti čas, ko je z natančnimi, meni domala nevidnimi šivi spajal obvoda dveh žil, ki sta v premeru merili dva ali tri milimetre. Ne, to je bil čas, ko je bilo najbolj zahtevno in občudovanja vredno delo končano in so s postopnim popuščanjem zapor na glavnih žilah polnili srce s krvjo in izrivali zrak iz njega; srce se je v osrčniku kopalo v krvi in skozi še ne povsem zašito odprtino so uhajali poslednji mehurčki zraka; takrat me je preplavila groza ob misli, da je v kakšnem kotičku med debelimi mišičnimi vlakni v notranjosti srca obtičala ena od teh svilnatih kroglic, ki jo bo ponovno vzpostavljeni pretok odnesel v možgane. In nato čudoviti trenutek, ko začne srce, spodbujeno z električnim sunkom, ponovno utripati: noben drug organ v človeškem telesu ne zna tako nazorno pokazati, da živi in da zaradi njega živi tudi njegov lastnik; utripajoče srce je življenje samo.

Srce ima posebno mesto v človeškem razumu in čustvovanju, temu primerno je cenjeno delo tistih, ki polagajo svoje roke nanj; čeprav domala vsak organ s svojo odpovedjo usmrti tudi človeka in čeprav so nekateri posegi na njih prav tako ali celo bolj zapleteni in tvegani, kot so posegi na srcu, je srčna kirurgija paradna panoga v kirurgiji, dobri srčni kirurgi pa zvezdniki. Priznam, med opazovanjem operacije sem tudi sam podlegel temu čaru. A vendar prav pri tej operaciji uspeh ni odvisen od enega samega človeka; prav pri njej je še kako potrebno, da so tudi drugi člani ekipe strokovno zelo usposobljeni in da delujejo usklajeno. Od anesteziologa, ki mora poskrbeti, da bolnikovi možgani dobivajo dovolj kisika, do tehnikov, ki skrbijo za delovanje vseh naprav, na katere je priklopljen bolnik, ter zdravnikov in sester, ki sodelujejo z glavnim kirurgom. Zelo pomembna je tudi pooperativna nega: srce je po operaciji na sveže ranjeno in se lahko odzove z najrazličnejšimi zapleti; svarilne znake je treba pravočasno prepoznavati, zaplete pa čim bolj učinkovito odpravljati. Nemalo strokovnjakov meni, da je skrb za bolnika po operaciji za končni uspeh enako pomembna kot brezhibnost same operacije.

Obstaja tudi delo, ki je očem in mislim običajnega opazovalca še bolj skrito: skrb za posodabljanje znanja vse ekipe, uvajanje novih metod, spremljanje strokovnega in tehnološkega razvoja ter obnavljanje opreme. Potrebno je prenašanje znanja na mlajše. Navsezadnje so potrebni ljudje, ki skrbijo, da bolnišnica dobro deluje tudi v svojih najosnovnejših funkcijah in da je denar čim bolj učinkovito uporabljen. Skratka, v senci uspešnega srčnega kirurga stoji dobra ekipa in dobra ustanova. Kirurg ne more zlahka nekje drugje zagnati delovanja podobne ustanove, ustanova, ki izgubi kirurga, pa lahko poišče novega. Če ne doma, se jih veliko ponuja na svetovnem trgu delovne sile.

Pri zahtevnih operacijah govorimo o potrebni gostoti primerov. Za vzdrževanje veščine posameznega kirurga ni vseeno, ali opravi dvajset ali dvesto podobnih operacij na leto, za kakovost vsega oddelka ni vseeno, ali opravi sto ali tisoč operacij. Lažje je zagotavljanje novega znanja in obnavljanje opreme. Cene materialov so – ali bi vsaj morale biti – pri večjih količinah znatno nižje. Skratka, kakovost je boljša, stroški na enega bolnika pa manjši.

V Sloveniji imamo tri centre za srčno kirurgijo, ki opravijo kakšnih tisoč dvesto operacij na odprtem srcu, za tretjino več kot pred štirimi leti, vendar še vedno premalo. Minister za zdravje namerava rešiti problem čakalnih dob s podeljevanjem koncesij. Za Večer je izjavil: »Če bo jasno, da Klinični center, mariborska in izolska bolnišnica ne bodo mogli uresničiti programa za operacije na odprtem srcu, bomo podelili še eno koncesijo. Osnovni cilj je skrajšanje čakalnih dob.«

Minister namenoma spregleduje, da je operacij toliko, kolikor je denarja zanje. Moral bi vedeti, da so trije centri za Slovenijo čez glavo dovolj. Morda eden preveč. Da vložena sredstva v njihov razvoj in vzdrževanje ob majhnem številu operacij že zdaj dražijo operacije. Če namerava zagotoviti denar za večje število operacij, bi moral reči: »Poskrbel bom, da bodo obstoječi centri, vsaj dva med njimi, ki sta javni ustanovi in je njun ustanovitelj država, opravili povečan obseg dela.« Človek se sprašuje, kaj pravzaprav počne na svojem položaju, če omalovažuje javni sistem, ki mu je zaupan v vodenje, in si ne prizadeva za njegovo izboljšanje.

Namesto tega dvomi o njem in s tem izraža nezaupnico vodstvom javnih ustanov, ki jih je vsaj v primeru Kliničnega centra sam ustoličil. Tudi zdravnikom, vsaj javnim, verjetno ne zaupa; nemara pa vidi v njih nemočne žrtve neučinkovitosti javnih ustanov in jih opogumlja, naj se podajo na pot zasebništva. Po njegovem mnenju oddelek z več kot desetimi kirurgi ne bo zmogel nekaj sto operacij več, pač pa se bo to zgodilo tako, da bo enemu od kirurgov, zaposlenih na tem oddelku, omogočil, da postane zasebnik in začne operirati v četrti ustanovi. Ali pa kar v isti, med sodelavci, ki bodo še naprej državni uslužbenci in ki bodo bolj pripravljeni služiti njemu kot svoji bolnišnici. Minister verjame v zasebnike, vendar spet ne v vse, sicer bi lahko predlagal, naj se poveča program že obstoječemu zasebnemu centru v izolski bolnišnici. Očitno verjame samo v tiste, ki jim bo sam podelil koncesijo. In če tudi potem ne bo nič bolje? To bo pomenilo, da je zasebnikov še vedno premalo in je treba ustanoviti peti center.

Če bo ob tem zamrla srčna kirurgija v Kliničnem centru, ker bodo vsaj najboljši kirurgi zaradi boljših dohodkov odšli v zasebne centre, toliko bolje: izkazalo se bo, da je javna bolnišnica nesposobna preživeti, in minister bo dobil priložnost, da še kakšnemu kirurgu pomaga na pot zasebništva s kosom pogače iz Kliničnega centra.