Minister za zdravje je ponosen na podatek, kako v njegovem mandatu zdravniki hitro odhajajo med zasebnike. Na televiziji se je pohvalil, da je v manj kot pol leta to omogočil večjemu številu zdravnikov kot prejšnji minister (moja malenkost) v vsem mandatu. Pohvalil bi se lahko še bolj, saj se je v prejšnjem mandatu to dogajalo večinoma med zobozdravniki, kjer javni sistem plačuje zelo malo pravic in bi bili zobozdravniki brez dela, če bi ostali javni uslužbenci, bolniki pa brez zobozdravstvenih storitev; on pa to dosega celo med bolnišničnimi specialisti, kjer je plačilo iz javnih sredstev zagotovljeno. In dodatno bi se lahko pohvalil tudi s tem, ker ta udarniški rezultat dosega kljub temu, da se zmanjšuje število zdravnikov, ki ostajajo v javnem sistemu; če bi svoj dosežek izrazil v odstotkih “državnih” zdravnikov, ki jih je privatiziral, bi bil njegov dosežek še bolj impresiven.

Vsi, celo zagovorniki privatizacije, se strinjajo, da zasebni zdravniki potrebujejo veliko državne regulacije, kar še zlasti pomeni dober nadzor. Minister je izjavil, da nadzor res ni najboljši, vendar je enako slab tudi v javnem sistemu in s tem je stvar zanj opravljena: po njegovem gre za neke vrste enakopravnost. Ne gre mu podtikati, da se mu zdi nadzor nepotreben, vendar je razvidna druga njegova misel: če ga ni, ne more biti to v zasebnem sektorju nič bolj škodljivo, kot je v javnem. Naivnost, neznanje ali sprenevedanje? Nadzor v zasebnem sektorju mora biti bistveno večji.

Neverjetno je, kako legitimna je postala trditev, da zdravniki, ki se podajo med zasebnike, že samo s tem dejanjem postanejo boljši. In enako neverjetno je, da zdravniki, ki ostajajo v javnem sistemu, to mirno požirajo, čeprav takšno stališče pomeni, da so oni slabši. Čeprav so še vedno v večini (kako dolgo še?), so se sprijaznili z vlogo grešnika. Ali pa se pripravljajo na odhod v zasebništvo, kjer se bodo nenadoma izboljšali.

Res je, v zasebnem sektorju je več prijaznosti, čakalnice so lepše in v njih se manj čaka, za kar imajo zdravniki dober razlog. Prodajajo namreč svoje storitve in če izgubijo kupce, jim bo šlo slabo. V javnem sistemu imajo vsi zdravniki enake plače, ne glede na to, ali so prijazni ali ne in ne glede na to, koliko delajo. Posledica tega je – ne le pri nas, temveč v vseh javnih sistemih, kjer je uzakonjena plačna uravnilovka – da se nekateri zdravstveni delavci ne trudijo preveč, da bi se svojim bolnikom priljubili. Legendarna je izjava znanega ginekologa: “Nisem plačan za to, da bi bil prijazen!”, ki jo iz številnih razlogov zavračam, vendar jo poskušam razumeti kot provokativen opis stanja in ne kot zagovarjanje tega stanja.

Vendar se na tem mestu konča večina argumentov v prid zasebništva. Ko bolnik prebije ponekod neprijazno fasado javnega sistema, praviloma sreča ljudi, ki ne razmišljajo o lastnem žepu, ko se odločajo, kaj je za bolnika najprimernejša oblika zdravljenja; ravnajo se po strokovnih smernicah. Zasebniki so v tem oziru lahko v najboljšem primeru samo enako dobri zdravniki svojim bolnikom (vsaj za zdaj ni še nihče upal reči, da so javni zdravniki tudi slabi strokovnjaki), imajo pa nekatere druge za zdravstveni sistem neprijetne lastnosti. In ker ne želim, da bi mi slovenski zasebni zdravniki očitali, da trdim nekaj, česar ne morem dokazati, se bom zatekel k podatkom iz sveta: zasebniki povsod po svetu povečajo stroške zdravljenja, ne da bi se ob tem povečala kakovost. Ponekod, na primer v ZDA, podatki kažejo, da se kakovost celo poslabša. Deloma na račun tega, ker zasebniki ponujajo bolnikom zdravstvene storitve, ki jih javno zavarovanje menda ne plača, vendar naj bi jih bolnik kljub temu potreboval (in mu torej z odvečnimi storitvami vlečejo denar iz žepa), deloma zato, ker s pomočjo tihih sodelavcev v javnem sistemu prenašajo svoje stroške nanj, v dokončani privatizaciji pa zato, ker dobijo monopol in država postane njihova ujetnica, ko zahtevajo boljše cene svojih storitev. Kaj pa naj stori, ali naj pošlje državljane v kako drugo državo?

Res je seveda, da je javni sistem v mnogih pogledih premalo učinkovit in da zasebniki s temi problemi opravijo skoraj mimogrede. Vendar njihova večja učinkovitost koristi samo njim; naivno je razmišljanje nekaterih ekonomistov, da se bo učinkovitost zasebnikov preselila v javni sistem in da se bodo cene storitev znižale. Prav nasprotno, zasebnim zdravnikom koristi, če je javni sistem neracionalen in slabo reguliran, ker to vzdržuje previsoke cene, in nenehno bodo trdili – na videz celo solidarno z javnim sistemom – da so cene tudi zanje prenizke. Boj za večjo učinkovitost sistema se začne in konča v njegovem javnem delu.

Dr. Marko Bitenc si je kot predsednik zdravniške zbornice prizadeval za zdravnike svobodnjake po nizozemskem modelu. V takem primeru javna zdravstvena ustanova sklene pogodbo z zasebnim zdravnikom, pri čemer je ona tista, ki izbira, koga bo najela. Povedano drugače: najboljši zdravniki na tak način izstopijo iz sistema državnih plač in so zato, ker predstavljajo motor razvoja, izobraževanja in strokovnega dela, bolje plačani. Za tak status lahko kandidirajo vsi, ustanova pa izbere tiste, ki jih najbolj potrebuje, drugi ostanejo v sistemu državnih plač. Čeprav ima tudi ta model nekatere pasti in ni malo tistih nizozemskih strokovnjakov, ki bi svobodnjake radi vključili med državne uslužbence, ima tudi dobre lastnosti in bi ob ustrezni državni regulaciji lahko pomenil premik k večji kakovosti in učinkovitosti v javnem sistemu.

Vendar je Bitenca, ki mu danes ni treba več govoriti v imenu vseh zdravnikov, minister osvobodil na drugačen način: Kliničnemu centru je vzel tristo operacij in sto trideset milijonov, in Bitenc bo najel neko drugo bolnišnico, kjer bo menda počel isto, kar je doslej delal v Kliničnem centru – on ali drugi. Vselej doslej je Klinični center ob takem ravnanju protestiral z utemeljitvijo, da gre za erozijo njegove kadrovske in finančne substance. Težko verjamem, da se je zdaj s tem kar takoj strinjal, verjetno je bilo potrebno “prijateljsko” prepričevanje.

Priznati moram, da bi bil bolj pomirjen, če bi me kdo prepričal, da gre v primeru Marka Bitenca zgolj za plačilo “vojnih zaslug” političnemu sopotniku; čeprav nepregledno, neetično in na robu zakonitosti, bi mi to dajalo upanje, da vsaj vrhunski zdravstveni ustanovi, ki poleg najzahtevnejših storitev zagotavlja tudi razvoj strok in izobraževanje, ne grozi nevarnost (samo)razgrabljenja strokovnjakov in financ. Ker pa svoj odhod z ministrovo denarno popotnico napovedujejo še nekateri drugi, je to znamenje za najresnejši alarm.