Nobenega dvoma ni: Nemci so glasovali za ohranitev svoje socialne države. Schröder tokrat ni imel na voljo aduta v žepu, kot ga je imel enkrat poprej – zavračanje ameriškega posredovanja v Iraku – ali kot ga je s padcem berlinskega zidu imel njegov predhodnik. Prejšnje volitve je dobil za las, poravnan z opozicijskim nasprotnikom, nato pa je ves svoj mandat izgubljal podporo pri volilcih, pri čemer so pomembno vlogo igrali omejevalni ukrepi na področju socialnih pravic, s katerimi se je približal konservativnim stališčem. Skoraj zagotovo si tega ni želel iz razlogov, zaradi katerih to počnejo tiste slovenske politične stranke, ki jih vsaj zunanji opazovalci uvrščajo na levi pol političnega spektra: le-te se namreč tako zelo bojijo, da bi jih razglasili za leve, da ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi dokazovale, kako natančno na sredini so – da, morda celo malo čez, malce na desno. In če je treba katero izmed njih kritizirati, je treba samo reči, da je zagazila preveč na levo, in že zardi do ušes in hiti dokazovati, da ni tako. Ne: Schröder je to počel zato, ker so mu to svetovali njegovi ekonomski in finančni strokovnjaki. Tu pa je vzporednic – pa ne le z našo državo, temveč tudi z mnogimi drugimi – veliko več.

Pravzaprav je današnjemu razkoraku med gospodarsko in socialno politiko večine evropskih držav osupljivo podoben razkorak, v katerem socialna politika po pravilu ostane odrinjena, pa čeprav se vedno znova izkaže, da se blagodati ekonomskih politik zelo neenakomerno razporejajo med državljane. Saj ne, da bi terjali uravnilovko in enakost želodcev, pričakovali pa bi, da bodo ob dobri ekonomski politiki tudi najrevnejši državljani živeli bolje. Politiko, po kateri je treba zatisniti socialni pas, da bi omogočili konkurenčnost in razmah gospodarstva, je sicer mogoče hvaliti z naraščajočimi dobički multinacionalk in dividendami delničarjev, vendar poprečnega državljana ni mogoče osrečiti s podatkom, da se je dolžina jaht njegovih najbogatejših sodržavljanov izenačila s tistimi iz tujine. Ob taki politiki se povečujejo socialne razlike med državljani v mnogih državah. Celo v razvitih državah se stanje slabša. Medtem ko je v Veliki Britaniji pred petindvajsetimi leti v revščini živel vsak deseti otrok, je danes v takem položaju že vsak tretji. Velike razlike v socialnem položaju se prenašajo v enako velike razlike v zdravju: revnejši živijo štiri leta manj kot bogati. In tudi če bi se kateri od držav posrečilo dokazati, da vsi njeni državljani živijo bolje, se to dogaja zanesljivo zato, ker nekje drugje na svetu neki ljudje prav zaradi tega živijo slabše. Posmehovanje močnih držav njihovim lastnim načelom o svobodni trgovini, ki zanje ne veljajo in ki vodijo v uničevanje kmetijstev ter gospodarstev revnih držav, razsipavanje z energijo, uničevanje okolja in izvažanje nezdravih izdelkov, na primer cigaret, v nerazviti svet so primeri take dvoličnosti. Edini nasvet, ki so ga danes sposobni ekonomisti, se glasi: počni tisto, kar počnejo tisti, ki znajo bogateti, in poskušaj biti pri tem še bolj brezobziren. Tak račun se ne more iziti: za zmago so potrebni tudi poraženci in ti morajo številčno celo prevladovati, da bi zmagovalci lahko obogateli. To vodi v izčrpavanje naravnih virov, ekološke katastrofe in socialne nestabilnosti svetovnih razsežnosti, katerih znanilci so terorizem na eni strani in samoizločitev bogate manjšine v zastražene razkošne zapore lastnih palač na drugi.

Za razliko od slovenskih desnih strank, ki v času pred volitvami niso govorile o nameravanem krčenju socialnih pravic, čeprav to zdaj počno, LDS pa je s svojimi ekonomisti sama sebi zavirala zdravstveno reformo in s tem volilcem dajala vtis, da so v njej zmagali zagovorniki omejevanja socialnih pravic, so bili nemški konservativci naravnost naivno pošteni: ideje svojih ekonomskih svetovalcev so prevzeli v svoj program in tako Schröderju v zadnji minuti omogočili, da je napovedujoči se veliki poraz spremenil v zmago. Kar je predlagala Angela Merkel, je namreč tako neverjetno, da se je mnogo večjega poraza po mojem izognila samo zato, ker Nemci niso povsem dojeli, kaj predlaga. Sprva sem mislil, da so medijska poročila nepopolna, vendar mi je tudi nekaj nemških strokovnjakov s področja zdravstva potrdilo, da je v resnici šlo za tak predlog: namreč, da bi bil zdravstveni prispevek enak za vse državljane, ne glede na višino dohodkov, kar bi pomenilo popolno izničenje solidarnosti med bogatimi in revnimi. Če bi se kaj takega zgodilo v Sloveniji, bi moral znaten del državljanov s spodnje polovice socialne lestvice vsak mesec nameniti za zdravstvo pol plače ali več, tisti z najvišjimi dohodki pa bi bili za toliko razbremenjeni. Nekaj podobnega torej, kar se nam je že zgodilo pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju.

Nemški sogovorniki so mi v nemajhni zadregi rekli, da je bil verjetno to samo maksimalističen predlog, zato da bi lahko kasneje v pogovorih s sindikati in drugimi družbenimi predstavniki popuščali, vendar se mi še vedno zdi osupljivo, da so nekaj tako radikalnega (in nesprejemljivega) tik pred volitvami predlagali v državi, katere državljani so morda celo preveč razvajeni z blagodatmi socialne države. Schröder se je brez težav lahko postavil na nasprotno stališče: volilcem je zagotovil, da ne bo osiromašil javnega financiranja zdravstva, in se prelevil v varuha socialne države.

Odločitev volilcev v Nemčiji ni edini znak, da se ciklus ekonomske politike, ki sta jo zaznamovala Margaret Thatcher in Ronald Reagan, izteka. Na zavrnitev evropske ustave v Franciji je prav tako utegnila vplivati njena premajhna naravnanost na socialne vrednote. Bolkensteinova direktiva o svobodnem pretoku blaga in storitev, napol preslikana tudi v evropsko ustavo, ki bi vzpostavila svobodno trgovanje tudi na področju socialnih dejavnosti, bi prizadela pravično dostopnost do zdravstvenih storitev in s tem temelje evropske socialne države. Mogoče si samo domišljam, vendar želim verjeti, da so nekateri udeleženci referenduma tudi zato glasovali proti.

Še tik na koncu prejšnjega stoletja so v Evropi zelo malo govorili o tem, da bi bila revščina in neenaka dostopnost do zdravstvenega varstva med glavnimi problemi v zdravstvenem sektorju. To se spreminja: socialna vključenost, odpravljanje revščine in enakost postajajo zelo pomembne teme. Morda pa prihaja čas, ko bomo evropski sosedi to privoščili tudi revnejšim med nami. Pa tudi tistim na drugih celinah.