Preprosta ukana, ki jo uporabljajo podjetja, da bi polepšala rezultat ob koncu leta, je, da odložijo izplačilo plač. Zadostujeta teden ali dva in že se decembrska plača znajde v januarju in zaposleni so v prejšnjem letu dobili samo enajst plač, temu ustrezno pa so manjši stroški podjetja. Seveda tega ni mogoče storiti več kot enkrat; če bi delodajalec hotel tudi v naslednjem letu izplačati samo enajst plač, bi moral odložiti izplačilo še za dodaten mesec in v takem primeru bi prišlo do velikih problemov. Poleg tega vselej pride čas, ko je treba posojilo, ki si ga dobil od zaposlenih ali si jim ga preprosto vzel, poplačati – razen če podjetje ne pride na boben – in v tistem letu je treba izplačati trinajst plač. Skrajno sprevrženo bi bilo, če bi se takrat delodajalec s tem hvalil: hvalil bi se namreč s tujim perjem.

Prav to se je zgodilo pri izplačevanju prispevka za zdravstveno zavarovanje v letošnjem letu. Prejšnja leta so delodajalci in pokojninski fond lahko kasnili pri nakazovanju tega in drugih prispevkov: namesto da bi jih poravnali skupaj s plačami, jim je zakon dovoljeval sedemdnevni odlog. Temu je prejšnja vlada z Zakonom o davčnem postopku lani naredila konec: z letošnjim januarjem morajo biti zdravstveni prispevki plačani hkrati s plačami in pokojninami. Tako so se v tem mesecu poleg zakasnelih prispevkov iz decembrskih plač, predvsem pa pokojnin, natekli tudi vsi januarski prispevki in zavod je dobil pet milijard in pol tolarjev več denarja. Za to vsoto bo prihodek zavoda v letošnjem letu večji. Nikakršna injekcija, kot so poročali mediji, ki nakazuje, kot da je nov denar prišel od nekod drugod, nikakršno enkratno darilo države. Preprosto denar zavarovancev in delodajalcev, ki ga plačujejo od plač in pokojnin in ki ga je v letošnjem letu iz opisanih razlogov za dober odstotek več. Perje, ki si ga je ob opisu, kako bo porabljen ta denar, nataknilo ministrstvo za zdravje ali pa so mu ga uslužno nadeli novinarji, morda kvečjemu pripada prejšnji vladi, ker je popravila zakon, pa še to ne drži: gre za denar, ki pripada zdravstvenemu zavarovanju, vendar so ga doslej zadrževali v drugih blagajnah. In tudi prejšnja vlada je s tem denarjem resno računala pri svojem programu skrajševanja čakalnih dob v zdravstvu.

Nekoliko cinično bi lahko dodal, da smo sedanji vladi lahko hvaležni, ker je spregledala, da je to denar zavarovancev in da ga smejo porabiti za svoje zdravstvene potrebe. Pri tem pa ne morem mimo tega, da je za to odločitev potrebovala kar devet mesecev. Za večji priliv denarja v letošnjem januarju se je namreč vedelo že vse od spremembe zakona dalje in tudi sedanje ministrstvo za zdravje je bilo večkrat opozorjeno, da se v blagajni zavoda že od januarja valjajo neporabljene milijarde. Morebitni izgovor, da je bilo potrebno čakati na sklepanje pogodb z izvajalci, se je verjetno zazdel slab tudi ministrstvu, saj se je poleti, torej še pred sklenitvijo pogodb, nenadoma domislilo, da bi pozvalo izvajalce, naj delajo več, ker bo to dodatno delo plačano. Zakaj tega ni storilo že v januarju? Zdaj optimistično napoveduje, da se bodo do januarja prihodnjega leta, torej v štirih mesecih, čakalne dobe skrajšale, nekatere celo pod mesec dni. Lepo, če se bo to zgodilo, vendar to pomeni, da bi se to lahko zgodilo znatno prej: če bi izvajalce tistih dejavnosti, kjer so čakalne dobe najdaljše, že januarja spodbudili k večjemu obsegu dela, bi napovedane kratke čakalne dobe dosegli že v maju. Iz napovedi ministra izhaja, da večino letošnjega leta bolnikom ne bi bilo treba čakati dolge mesece na slikanje z računalniškim tomografom in magnetno resonanco in čakalne dobe na nekatere operacije bi se lahko še naprej skrajševale.

Količina denarja za zdravstvo je omejena in s tem je treba živeti. Tudi čakalne dobe je treba vzeti v zakup, pri čemer je potrebno prej poskrbeti za tiste bolnike, ki pomoč najhitreje potrebujejo. Povsem drugačno etično vprašanje pa nastane, kadar denar za diagnostiko in zdravljenje leži v blagajni. Šele čez čas pa nekdo ugotovi, da bi se z njim dalo skrajšati čakalne dobe. Torej so v času, ko mu to še ni padlo na pamet, bolniki čakali predolgo. Morda nekateri usodno predolgo.

Tako na primer bi takoj prišel na vrsto bolnik z redko obliko raka, ki je potreboval pred operacijo računalniški tomogram, vendar so ga na preiskavo naročili čez mesec dni in mu je onkolog priporočil, naj si jo plača sam, ker bi bilo tolikšno čakanje zanj predolgo. Pa tisti z nekoliko manj prepričljivimi simptomi in znaki resne bolezni, ki so ga zato uvrstili v redno večmesečno čakanje, pa je preiskava po osmih mesecih odkrila raka v napredovalem stanju. Koliko je bilo takih?

Sedaj nenadoma ministrstvo s pomočjo medijev kaže s prstom na bolnišnice in zdravnike, češ, dali smo vam denar, zdaj pa delajte popoldne, ob sobotah in nedeljah, da boste lahko do konca leta porabili te milijarde (morda bo ob neizpolnjenem planu padla še kakšna direktorska glava). Pet milijard in pol je težko uporabiti v nekaj mesecih, saj jih ne bo dobilo vse zdravstvo, temveč samo tiste panoge, kjer so čakalne dobe dolge. Že če bi jih dobile na začetku leta, bi morale znatno povečati produktivnost, da bi jih lahko uporabile do konca leta; v borih štirih mesecih pa bi jo morale najmanj podvojiti, kar je nerealno pričakovanje. Nesmiselno in krivično je tako pritiskati na določene skupine zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev; še zlasti, če si sam poprej zapravil osem mesecev samo za razmišljanje.

Ministrstvo doslej k boljšemu finančnemu položaju zdravstva ni prispevalo ničesar. Nasprotno: minister je dopustil, da mu je doto denarja za investicije, ki mu jo je zapustila prejšnja vlada, sedanja oklestila za skoraj tri milijarde, obstoječi denar pa troši razsipno: spomnimo se samo stotine milijonov predrage opreme za obsevanje onkoloških bolnikov. S tem denarjem bi poleg ostalega lahko kupilo več naprav za slikanje z magnetno resonanco.

Saj res: ministrstvo trdi, da bo januarja čakalna doba na to preiskavo krajša od meseca dni. Ko bi se to le lahko zgodilo! Pa se ne bo. Žal. Za kaj takega potrebujemo vsaj dvakrat več naprav za magnetno resonanco, kot jih imamo danes.

Buditi lažno upanje pri ljudeh se lahko izkaže kot bumerang. Upam, da se bo po sprejetem zakonu o medijih še našel novinar, ki bo januarja ministra upal vprašati, kaj se je zgodilo z njegovo napovedjo. Morda pa bodo mediji samo še opisovali bleščeče perje, s katerim se bodo kitili politiki.