V izjavah politikov o terorizmu prevladuje vojaška ali še bolje – vojna retorika. Terorizem ne bo zmagal, pravijo. Ubijanje nedolžnih ljudi je absolutno zlo, ki zahteva vojno napoved vseh držav, vsega sveta. Zmaga bo naša. Dozdeva se, da pri tako zavrženem pojavu ni potreben razmislek o njegovih koreninah: psa, ki popada ljudi, je potrebno pokončati, ne da bi se spraševali, zakaj je podivjal.

Celo pri psih pa bi se morali vprašati o razlogih za njihovo obnašanje, če bi postajali vse bolj popadljivi; zgolj metodično ubijanje bi bilo premalo. Kar se mene tiče, sem korenine terorizma zaslutil pred mnogimi leti na obrobju glavnega mesta neke majhne azijske države, ko me je radovednost zanesla v nekakšen bar – če bi si prostor s podom iz steptane zemlje brez miz in stolov to ime sploh zaslužil. Ampak imel je točilno mizo in gostje, bosonogi prebivalci bližnjega barakarskega naselja, so pili lokalno pijačo zagonetnega imena. Spremljevalec mi je z namigom glave pokazal kot, kjer je kraljeval najpomembnejši del opreme v prostoru, verjetno pa tudi v vsej ulici: majhen barvni televizor. Vladala je velika gneča; čez čas sem ugotovil, da je lokal poln zato, ker so ljudje prišli gledat nadaljevanko Dinastija. Pretreslo me je, ko sem opazoval neskončno revne in sestradane ljudi, s kako koprnečimi pogledi so spremljali dogajanje ob bazenih in igriščih za golf; spremljevalec mi je prišepnil, da si bo zvečer kupil podobna sončna očala, kot jih je nosil eden od igralcev, in dodal, da je njegova največja želja, da bi se lahko odselil v Evropo ali Ameriko, saj v njegovi državi ne bo nikoli drugače.

Ali veste, zakaj so nizozemske rože, ki jih kupujete v cvetličarnah, praviloma cenejše od domačih? Ker so zrasle v Keniji, kjer delavci na cvetličnih poljih zaslužijo na dan po en dolar. V glavnem mestu te države živi v največjem afriškem slamu pol milijona ljudi brez kanalizacije, vodovoda in elektrike: verjetno je tudi tu na kakšnem ilegalnem električnem priključku prižgan televizor z ameriškimi podobami izobilja. Socialne razlike se v svetovnem merilu povečujejo; bogatejši so vse bolj bogati in njihovo bogastvo je po zaslugi tehnologije, ki jo prodajajo revnejšim, vse bolj vidno. Ni težko razumeti, da ti ljudje – tudi na račun boljše izobrazbe – prepoznavajo procese novodobnega kolonializma in so vse bolj prepričani, da je njihova revščina pogoj za to, da so bogatejši vse bolj bogati.

Globalizacija in sodobna tehnologija sta uničili tradicionalne načine reševanja socialnih sporov. Volitve, čeprav demokratične, vsakokrat znova reproducirajo politično elito, ki jo bolj usmerjajo potrebe kapitala kot potrebe ljudi. Sindikati pospešeno izgubljajo vlogo: stavka ni več nikakršno orožje v boju z lastnikom, ki ima sedež v drugi državi in lahko proizvodnjo kadarkoli prenese drugam. Intelektualne elite so domala obmolknile; tudi če bi se zmogle postaviti na čelo omrtvele civilne družbe in dvigniti večje množice k protestu proti sedanji delitvi svetovnega bogastva, bi jih orjaški propagandni stroj kapitala nemudoma razbil. Marksizem je dokončno mrtev; revolucionarni upori proti vladajočim elitam niso več možni, saj sodobno opremljen policijski odred brez težav obvlada stokrat večjo množico. Celo vojne se vse bolj dobivajo za komandnim pultom, ne da bi vojaki vojskujočih se strani sploh prišli v medsebojni stik. Pravzaprav klasičnih vojn kmalu ne bo več, saj bo najbogatejša država nasprotnikom že z računalniško simulacijo dokazala, da je vsak odpor nesmiseln. Mnogi napovedujejo, da je pred nami konec zgodovine: vse zmage so izbojevane in najbogatejši bodo za vselej ostali najbogatejši. Prihajamo v obdobje resigniranega pristajanja na obstoječe stanje, kar je prevladujoče stališče srednjega in spodnjega razreda v razvitejših državah, pa tudi v obdobje, ko najbolj odrinjeni vse bolj razmišljajo, da bi svetovnemu vladajočemu razredu zadajali vsaj skeleče rane, če ga že ne morejo premagati: razmahnil se je terorizem, revne države z jedrskim orožjem pa se poigravajo z mislijo, da bi ga uporabile – pa čeprav bi to vodilo v svetovno uničenje.

Teroristi sprožajo odpor zaradi svojega umazanega načina bojevanja: neselektivnega ubijanja nedolžnih ljudi, žensk in otrok. V tisočletjih se je namreč pri ubijanju vzpostavil nekakšen fair play in najbolj nizkotni prijemi v vojnah končajo na sodiščih. Seveda so pravila poštenega vojskovanja podobna pravilom svobodnega trgovanja: pišejo in razlagajo jih zmagovalci. Ali sploh obstaja fair play v vojni, v kateri ima ena stran popolno premoč? Ali so ljudje, ki z letalonosilk ali letal bolj ali manj natančno uničujejo izbrane cilje, ob tem pa pobijejo toliko civilistov, da ob njihovem številu zbledijo vsi teroristični »dosežki«, junaki? Njihova dejanja so nesprejemljiva vsaj takrat, ko država s tolikšno premočjo sama začne vojno: v tem primeru jih krivde ne razbremeni niti selektivno pobijanje nasprotnikovih vojakov, saj ga je mogoče izenačiti s pobijanjem civilistov; ne eni ne drugi ne ogrožajo nekoga, ki sedi mnogo kilometrov stran in z miško klika po ekranu kakor pri streljanju letečih kokoši v računalniški igrici.

Podobno kot kriminal ali korupcijo tudi terorizma ni mogoče izkoreniniti. Morda ga je mogoče zatreti v današnji obliki, vendar mu bo razvoj tehnologije dal v roke nove naprave za ubijanje, ki jih bo še težje odkriti kot današnje. Cinično, kot se sliši, bodo te naprave razvili in prodajali v državah, kjer jih bodo teroristi uporabljali.

Nedavno sem prebral izjavo turista, da ga terorizem ne ogroža bolj kot potovanje z avionom. To stoično sprejemanje terorizma kot sestavnega dela življenja je nevarno: teroristi se s svojimi akcijami nočejo utopiti v množici drugih dogodkov. Če se bodo ljudje z njimi sprijaznili, bodo stopnjevali svojo dejavnost. Terorizem cilja na to, da bodo državljani bogatih držav zaradi vse večjega trpljenja in ogroženosti sami zahtevali od svojih elit, naj prispevajo k odpravljanju razlik med prebivalci tega planeta, namesto da jih povečujejo. Seveda v izsiljevanje s terorizmom ni mogoče privoliti, saj teroristi še zdaleč nimajo samo takih ciljev in bi jih ob občutku, da so dosegli kak uspeh, lahko tudi spreminjali. Terorizem je zato potrebno zatirati.

Vzporedno s tem pa je potrebno poiskati nove odgovore na vprašanje, kako bi svet lahko čim hitreje postal dober dom za čim več ljudi. V nasprotnem primeru bo postal slabši za vse.