Pri prebiranju zapisov o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju površnega bralca odbijejo strokovni izrazi, kot so zavarovalni riziki, rezervacije za starost, izravnalne sheme in podobni. Morda je prav ta odpor do razumevanja podrobnosti omogočil eni od zavarovalnic, Vzajemni, da je opetnajstila šestdeset tisoč svojih zavarovancev za pet milijard tolarjev, ko je z njihovim soglasjem spremenila njihovo doživljenjsko zavarovanje v dvanajstletno. Ni pomoči, brez razumevanja drobnega tiska v pogodbah nas bodo zavarovalnice še večkrat prevarale – če ne omenjena, pa druge. Zasebno zdravstveno zavarovanje ni nastalo v dobro državljanom, temveč je kot nujna posledica krčenja javnih sredstev za zdravstveno varstvo. Žal se je sprevrglo v lahek način plenjenja zasebnih sredstev: kjer koli v svetu so začeli javno zdravstveno zavarovanje nadomeščati z zasebnim, so se povečali stroški zdravstvenega varstva. Naj se oglasi tisti, ki lahko dokaže nasprotno v vsaj eni državi! Kadar cene zdravljenja postavlja zasebni in ne javni interes, se vselej zvišajo – in za zdravje so ljudje skoraj brez ugovora pripravljeni plačati.

Zadnje čase buri duhove napovedano vračanje rezervacij za starost. Zaradi teh rezervacij plačujejo ljudje, ki so se zanje odločili, višje premije za zdravstveno zavarovanje, kot bi bilo potrebno, da bi se tako izognili zviševanju premij v prihodnosti. Pri tem ne mislim na zvišanja, ki bodo potrebna, ker se bodo pojavljali dražji načini zdravljenja – ti bodo v vsakem primeru zahtevali zvišanje premij ali pa novega zdravljenja ne bo – temveč samo tista zvišanja, ki bodo šla na račun vse večjega deleža starejših prebivalcev. Zavarovalnica porabi za starejšega zavarovanca v povprečju petkrat več denarja kot za mlajšega, saj so njegove zdravstvene potrebe bistveno večje. Če bo Vzajemna čez petnajst let še vedno imela dober milijon zavarovancev, med njimi pa 50.000 več starejših, kar je precej realno predvidevanje, bodo takratne premije vsaj 20 odstotkov dražje, in to zgolj za enak obseg pravic, kot ga imamo danes. Starostne rezervacije so namenjene temu, da se to ne bi zgodilo – ali pa vsaj v milejši obliki.

Vendar ta utemeljitev pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju – in samo to imamo v Sloveniji – ne vzdrži. To zavarovanje namreč ne zagotavlja nobene zdravstvene storitve v celoti, temveč pokriva zgolj del stroškov (približno petnajst odstotkov) za storitve, ki jih sicer plačuje obvezno zdravstveno zavarovanje, temu pa zakon ni naložil oblikovanja rezervacij za starost. Čez petnajst let bo obvezno zavarovanje v enaki stiski kot dopolnilno zavarovanje: zdravstveni prispevek za današnji obseg pravic bo moral biti takrat bistveno višji.

Morda je razmislek, ki mika ministra, naslednji: ali naj se poskuša prikupiti dobremu milijonu volilcev, ker jih je desetkrat več kot tistih, ki bi jim naredil krivico?

Če bi hoteli preprečiti naraščajočo finančno nestabilnost, bi moralo tudi obvezno zavarovanje oblikovati rezervacije za starost. To je laže reči kot storiti. Po ocenah strokovnjakov bi tak sklad morali napolniti s štiristo milijardami tolarjev, to pa je vsota, ki bi jo lahko v nekaj letih zagotovili samo z drastičnim povečanjem zdravstvenega prispevka, denimo za 20 odstotkov. V zadnjih desetih letih je do zvišanja prišlo le enkrat, in to komaj za poldrugi odstotek; nasprotuje mu namreč gospodarstvo, ker vodi v zmanjšanje njegove konkurenčnosti. Zato kljub zavedanju, da finančna nestabilnost narašča, vztrajamo pri financiranju zdravstva kar sproti, iz rok v usta.

Večkrat sem se spraševal, zakaj zakonodaja zahteva starostne rezervacije za dopolnilno zavarovanje, če jih istočasno ne zahteva pri obveznem. Nevednost ali zavestna prevara državljanov? Ta neusklajenost je koristila zasebnim zavarovalnicam, ki so dobro vedele, da 13 milijard doslej zbranega denarja ne bo treba nikoli izplačati: če obvezno zavarovanje ne bo imelo denarja za svoj 85-odstotni delež cene neke storitve, dopolnilnemu zavarovanju ne bo treba doplačati njegovih 15 odstotkov. Razumljivo je lagodno življenje Vzajemne z astronomskimi plačami vodilnih in razmetavanjem denarja za zadeve, ki nimajo zveze z zdravstvom.

Vse kaže, da tudi sedanja vlada ne bo uveljavila rezervacij za starost v obveznem zavarovanju, čeprav ji to svetujejo člani njenega strateškega sveta (kar zadeva njihove zdravstvene nasvete, se enkrat za spremembo z njimi strinjam). Ker rezervacij ni v obveznem zavarovanju, je prav, da jih napovedani zakon ukinja v dopolnilnem. Doslej zbrani denar je treba vrniti tistim državljanom, ki so ga prispevali, teh pa je pri obeh zavarovalnicah skupaj več kot štiristo tisoč: pri Adriaticu vsi njegovi zavarovanci, ki jih je 270.000, in pri Vzajemni 150.000.

Vzajemna zdaj predlaga, da bi zbrani denar vračala vsem svojim zavarovancem, tudi tistim, ki ga niso prispevali. In teh je več kot milijon, seveda na škodo desetine zavarovancev, ki jim denar pripada. Takšna delitev bi bila nezakonita in jo bo zlahka izpodbiti na sodišču, zato je zanimivo vprašanje, zakaj jo Vzajemna sploh predlaga in zakaj minister za zdravje iz dneva v dan spreminja stališče do tega predloga.

Odgovor ni težak. Dosedanje arogantno obnašanje vodstva Vzajemne, ki ne upošteva svojih lastnikov zavarovancev, je povzročilo, da jih veliko razmišlja o zamenjavi zavarovalnice. Z obljubo, da bodo vsi dobili nekaj denarja, če ji bodo ostali zvesti, bi se lahko uspešno borila proti osipu svojega članstva. Poleg tega bi si s tem verjetno zmanjšala kazensko odgovornost za prevaro dela svojih zavarovancev. Skratka, Vzajemna upa, da bi se s tem, ko bi denar dobre desetine svojih zavarovancev razdelila med vse, odkupila večini in na novo zamerila zgolj manjšini. Morda ta razmislek mika tudi ministra: ali naj se poskuša prikupiti dobremu milijonu volilcev, ker jih je desetkrat več kot tistih, ki bi jim naredil krivico?

Nekateri predlagajo, naj tega denarja ne bi vračali, temveč namenili za naložbe v zdravstvu. Tega ni mogoče izvesti brez zakonskega »podržavljenja« starostnih rezervacij, kar pa bi bilo zelo sporno. Nepošteno je tudi trkati na zavest desetine državljanov s pozivom, naj se odpovedo svojemu denarju v prid vsem. Če res iskreno verjamemo, da zdravstvo potrebuje več denarja za naložbe, potem vsi prispevajmo od svojih prihodkov po vzoru nekdanjih samoprispevkov. Že slabega pol odstotka letnih prejemkov bi zagotovilo enako vsoto denarja. Jaz sem za to.