Kadar pljučna bolezen v zadostni meri zmanjša izmenjavo plinov v pljučnih mešičkih, začne v krvi primanjkovati kisika, kopiči pa se ogljikov dioksid. Bolniku lahko pomagamo tako, da mu dajemo dihati zrak, ki je obogaten s kisikom, ne moremo pa pospešiti izločanja ogljikovega dioksida, vsaj ne brez umetnih pljuč. Še huje: dodajanje kisika zmanjša bolnikovo poprejšnje hlepenje po zraku; dihanje se zmanjša in ogljikov dioksid v krvi začne strmo naraščati, kar vodi v komo in smrt. Bolj kot so uničena bolnikova pljuča, večja previdnost je potrebna pri odmerjanju kisika. Pred tridesetimi leti smo se zatekali k opazovanju bolnikov, ki so dobivali kisik. Spominjam se, da smo jih ponoči budili vsako uro, da bi se prepričali, da se njihov spanec ni morda spremenil v nezavest, in pri tem doživljali njihovo čudenje in nejevoljo.

O nevarnostih kisika so me podučili na fakulteti; v prvem letu dela sem spoznal, da je praksa drugačna. Starejši zdravniki so njegovo nevarnost podcenjevali ali pa je sploh niso poznali. Zdravljenje s kisikom je zapeljivo: tudi zdravniku je v veliko olajšanje, ko vidi, kako modrikasta koža in sluznice dobivajo zdravo rožnato barvo in kako si bolniki, ki so v borbi za vsak vdih prebili veliko noči brez spanja, končno nekoliko odpočijejo in zaspijo.

Prav nič nenavadno ni, če kronični pljučni bolnik v nekem trenutku svoje nenehno slabšajoče se bolezni umre. Če se v njegovo vse bolj uničena pljuča naseli pljučnica, lahko posrka rezerve še iz preostankov pljuč, ki so doslej za silo delovali, in njegovo življenje visi na nitki. Vendar sem se ob poročanjih dežurnih zdravnikov, da je tak bolnik ponoči umrl, še pogosteje spraševal, ali je umrl zaradi bolezni ali zaradi napačnega zdravljenja s kisikom. Pogovori s starejšimi kolegi so se navadno končali z njihovo ugotovitvijo, da ni vse tako, kot piše v knjigah, in da o kisiku na fakulteti predavajo teoretiki, ki nikoli niso zdravili bolnikov. Seveda so bili nekateri previdnejši, z njihovo pomočjo smo se o zdravljenju s kisikom pogovarjali na strokovnih sestankih, vendar se iz njih niso rodila obvezna navodila. Od nekaterih zdravnikov se je znanje odbijalo kakor žoga od stene; svojih navad niso spremenili.

Prekipelo mi je, ko je starejši kolega na jutranjem sestanku poročal, kako je bolnici, ki se je mučila z dihanjem, pred spanjem za petkrat zvišal odmerek kisika. Postala je rožnata, je povedal, umirila se je in zaspala. Kasneje ni več klicala; medicinska sestra, ki je še enkrat tisto noč odšla k njej, je v temi zaključila, da spi. Zjutraj je bila mrtva. Saj ste jo vendar ubili s kisikom, sem vzkliknil in tako kot večina v sobi osupnil nad težo teh besed. Sledil je večinski molk in strmenje v mizo; izrekel sem nekaj kratkih stavkov, kaj se je po mojem mnenju zgodilo, in še sam umolknil. Nihče mi ni pritrdil; dežurni zdravnik je bil globoko užaljen. Bolnica je imela hudo pljučno bolezen, je čez čas rekel predstojnik, ne moremo vedeti, kaj je v resnici povzročilo njeno smrt. Kasneje sem izvedel, da so me številni kolegi obsodili. V dolgih letih dela še nikoli niso doživeli, da bi zdravnik javno obtožil zdravnika, da je zakrivil smrt bolnika. Drugi so mi rekli, da sem nor: zelenec, specializant brez stalne zaposlitve – ali res mislim, da bom izkušenejše kolege učil medicine?

Še danes menim, da je pred nekaj desetletji v slovenskih bolnišnicah zaradi napačnega zdravljenja s kisikom vsako leto umrlo več sto bolnikov, ki bi morda lahko živeli mesece ali tudi leta dlje. Potrebna so bila dolga leta, da se je znanje na tem področju bistveno izboljšalo. Poleg tega so naprave za analizo krvnih plinov, ki so dostopne ob vsaki uri dneva, omogočile, da tudi zdravniki s pomanjkljivim znanjem pravočasno prepoznajo grozečo nevarnost. Pa vendar nisem prepričan, da zaradi napačnega zdravljenja s kisikom ne ugasne prav nobeno življenje več.

Vendar razlog, da o tem pišem, ni samo ta. Nova znanja, ki nastajajo vsak dan, prinašajo tudi nova neznanja; danes drugi zdravniki zaradi drugačnih napak pri zdravljenju obupujejo nad svojimi kolegi. In molčijo. Pred nekaj meseci mi je neka zdravnica razburjeno pripovedovala, da hiti k svoji bolnici, ki so jo ponoči sprejeli namesto v njeno sobo v sobo njej nadrejenega profesorja. Ubil jo bo s svojim nemogočimi metodami zdravljenja, je rekla, poskušala jo bom premestiti ali pa se s sestrami dogovoriti za drugačno terapijo. Ker je vedela, kaj jo bom vprašal, je dodala: njemu ni mogoče nič dopovedati. Ne upošteva nobenega strokovnega argumenta, prepričan je, da ima prav. Pa še moj šef je. Pravzaprav je še sreča, da on ne spreminja terapije mojim bolnikom. Zakaj pa ne greš k predstojniku klinike, sem ji rekel. Saj ga dobro pozna, je rekla, vendar samo skomigne z rameni. Pravi, da je nemočen.

Molk in nepripravljenost za obravnavanje napak je del tistega, kar nekateri imenujejo poklicna kultura zdravnikov. Ni vezana samo na hierarhijo položajev; tudi vrstniki se le težko pripravijo do tega, da bi se med seboj opozarjali na nekaj, kar bi se lahko razlagalo kot neznanje ali napaka. Kdo je kriv? Kdor napako vidi, pa nanjo ne opozori, dopušča njeno ponavljanje in razraščanje. Predstojnik dodeljuje operacije kirurgu, čeprav ve, da ima nesprejemljivo visok odstotek zapletov pri operacijah. Na oddelkih dežurajo zdravniki, za katere vsi vedo, da ne bi znali uvesti katetra v žilo ali cevi v sapnik, če bi bilo sredi noči potrebno oživljati bolnika. In tu in tam umre bolnik, ki so mu sredi trušča visoke tehnologije in dragih zdravil pozabili predpisati sredstvo za preprečevanje tromboze.

Zakaj vlada molk? Zaradi solidarnosti? Zaradi ljubosumnega prikrivanja znanja? Zaradi bojazni pred zamero? Zaradi intelektualne lenobe? Zaradi kariere, zaradi katere se ne velja zameriti šefom? Zaradi glasov, ki jih šefi potrebujejo za ponovno izvolitev? Ali zaradi prastrahu vsakega zdravnika, da tudi sam dela napake, ki jih nekdo vneto beleži in jih bo prinesel na plan ob pravem trenutku?

Morda bi bilo dovolj, da bi opustili kult zdravniške nezmotljivosti, ki so ga skozi vso človeško zgodovino skupaj gradili zdravniki in njihovi bolniki. V tem kultu velja, da se zdravniki ne motijo, če pa se, je to nedopustno in zasluži obsodbo. Ko bodo zdravniki doumeli, da je vsaka napaka tudi priložnost, da se nekaj naučijo in postanejo boljši, se bo spremenila tudi njihova poklicna kultura.