Ne bi mešal prihodnje evropske finančne perspektive, ki je usodnega pomena za razvoj Slovenije, z reklamo za nizkonakladno revijo, ki izstopa po nestrpnosti do drugače mislečih, je izjavil predsednik vlade, ko so ga vprašali, kako komentira odstop vladnega tiskovnega predstavnika. Domala vsaka od izrečenih besed je vredna komentarja.

Seveda je bil predsednik lahko nejevoljen, ker je novinar mešal jabolka in hruške. Ampak z njim se ne moreš pogovarjati kadar koli in zato politiki tudi na mednarodnih srečanjih odgovarjajo na vroča vprašanja z domače scene. Lahko bi odgovor napovedal za kdaj drugič. Lahko bi polovico stavka, s katero se je vseeno odmaknil od evropske teme in se obregnil ob revijo, uporabil tudi drugače. Na primer tako, da bi navedel znani izrek: »Ne strinjam se z njimi, vendar bom storil vse, kar je v moji moči, da bodo lahko izpovedovali svoje mnenje.« Skoraj enak čas bi mu vzelo, če bi rekel: »Tiskovni predstavnik je storil nedopustno napako, s katero nimam nič. Cenim pa, da je to napako spoznal in odstopil.« In še nekaj bi moral reči, ali pa bo moral to storiti v prihodnosti: »Vlada, ki ji načelujem, ne bo pri zbiranju informacij izločila nobenega medija.«

Preostaja nam ugibanje, zakaj tega ne stori. Navsezadnje ni nikogar, ki bi trdil, da pri navodilu vladnega tiskovnega predstavnika, naj se ne komunicira z novinarji tednika Mladina, ni šlo za napako. Razlike so samo v oceni, kako huda je bila ta napaka. Od tega, da je šlo za nezakonito in neetično ravnanje, do tega, da je šlo za spodrsljaj, okoli katerega se dviga preveč prahu. Nekateri ga zdaj, ko je prevzel odgovornost zanjo in odstopil, celo hvalijo, češ da je pokazal zelo visoke moralne in etične standarde vsem javnim uslužbencem. To je podobno, kot če bi kovali v nebesa roparja banke, ki bi odstopil s svojega funkcionarskega položaja, potem ko bi ga razkrili.

V nadaljevanju stavka je predsednik povedal, da ne želi reklamirati Mladine (imena ni izrekel – najbrž zato ne, da je ne bi reklamiral), nisem pa prepričan, da je s svojo izjavo to dosegel. S tem, da ni komentiral dogodka, ki je ta teden najbolj zaznamoval domačo politično sceno, ga je seveda komentiral, s tem pa je še kako reklamiral revijo, ki jo je nekaj dni poprej prav tako reklamiral njegov sodelavec. Poleg tega pa je povedal, da Mladine ne mara, od tega oznanila pa vodi zelo kratka pot do logične domneve, da je njegov podrejeni uslužbenec njegov odklonilni odnos do te revije poznal in je s svojim ravnanjem skušal izpolniti šefovo neizgovorjeno željo, če ne celo izrecnega navodila. Skratka, predsednik je prilil olje na že obstoječi ogenj dvoma o tem, kako naj bi vladni predstavnik sam samcat izdal daleč najbolj nedemokratično navodilo o ravnanju z mediji v novi državi.

Potem je tu podcenjujoča opazka o nizki nakladi Mladine, češ: ukvarjam se z evropskimi vprašanji, vi pa me nadlegujete z vprašanji o nekem nepomembnem tedniku. V letih pred slovensko osamosvojitvijo je imela Mladina precej podobno naklado kot danes. Nato pa se je s prispevki pogumnih posameznikov, kot na primer Miheljakovo Nočjo dolgih nožev in Suhadolnikovim Mamula go home, zapisala v slovensko zgodovino. Vsaka njena zaplemba je povečala povpraševanje po njej. Ta nizkonakladna revija je odigrala eno največjih vlog v slovenskem osamosvajanju. Sedanji predsednik je odšel v zapor kot širši javnosti neznan Mladinin kolumnist, iz njega pa je po zaslugi Mladininega poročanja prišel kot legenda. Ne podcenjujem dejanj, poguma in zaslug številnih drugih Slovenk in Slovencev, trdim le, da brez poročanja o njih ne bi prišlo do gibanja, ki je zajelo domala vse državljane. Mladina je poročala o dogodkih, ki so sprožili gibanje, in o gibanju, ko je bilo še manjšinsko in ko si večina drugih medijev tega ni upala. Na vrhuncu afere JBTZ se je njena naklada potrojila, še trikrat več ljudi pa jo je prebiralo; brali so jo tudi tisti, ki pred tem niti vedeli niso zanjo; rezultat, ki ga tedanji oblastniki nikakor niso nameravali doseči. Čisto možno je, da bodo dogodki tega tedna povečali Mladinino naklado, povsem zanesljivo pa jo bodo, če se bodo poskusi njenega discipliniranja nadaljevali. Ne želim znova živeti v državi, v kateri bi oblast z nedemokratičnimi postopki zviševala naklado pogumnim revijam, še težje pa bi živel v državi, v kateri pogumnih revij sploh ne bi bilo.

Na koncu je tu še premierova trditev, da Mladina izstopa po nestrpnosti do drugače mislečih. Seveda ima lahko o tem vsakdo svoje mnenje; sam imam na svoji lestvici nestrpnosti slovenskih medijev in na lestvici nestrpnih politikov drugačen vrstni red. Besedna zveza »drugače misleči« je namenjena manjšinam, ki se po svojem načinu življenja, veri, kulturi, etnični pripadnosti, spolni usmeritvi itd. razlikujejo od večine, hkrati pa predstavljajo tako neznatne deleže prebivalstva, da potrebujejo strpnost, zaščito in solidarnost s strani večine, ker brez te podpore sploh ne morejo ostati drugače misleče. Koga ima predsednik v mislih z drugače mislečimi? Morda današnjo oblast? Ali pa današnjo oblast v času, ko je bila opozicija? Mladina sodi med tiste medije, ki spodbujajo strpnost do Romov in njihovih otrok, izbrisanih, muslimanov, samskih žensk, homoseksualcev in vseh drugih, katerih volilni glasovi so tako maloštevilni, da skoraj ne štejejo, pač pa se izkazovanje nestrpnosti do teh manjšin vsaj na kratek rok obrestuje pri zbiranju glasov večine. Ali res lahko velja tudi nasprotno? Ali so romski otroci nestrpni do drugače mislečega šolskega ministra? Ali zamenjani vodilni uslužbenci in direktorji grdo ravnajo z drugače mislečimi oblastniki? Ali bi ustavno sodišče moralo spremeniti svojo sodbo zaradi drugače misleče oblasti?

Nekoč je predsednik pripadal drugače mislečim. Ali vsaj tistim, katerih javno izpovedano mnenje se je bistveno razlikovalo od javno izpovedanega mnenja večine. Takrat je doživljal nestrpnost večine. Mladina je dvignila glas v podporo te manjšine. Z njeno pomočjo je postala večina.

Upam, da se Mladini ne bo ponovno začela povečevati naklada, ker bo razkrinkavala nedemokratičnost oblasti in zlorabe njene moči. Ne zato, ker bi menil, da se nam tega ni bati. Predvsem zato, ker verjamem, da ob takih dogodkih Mladina ne bo več edina, ki bi si jih upala razkrinkavati.