Osrečevanje državljanov

Dnevnik 28.5.2005

Tisti, ki s(m)o pisali belo knjigo zdravstvene reforme, bi morali ob noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravzaprav čutiti zadoščenje: predlog v okrnjeni obliki uveljavlja idejo, ki je v beli knjigi najbolj burila duhove. Za kaj gre?

Bela knjiga je razkrila zamolčevano dejstvo, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje ni pravo zasebno zavarovanje. Domala vsako storitev, do katere je nekoč prišel zavarovanec tako, da je plačeval zdravstveni prispevek, je bilo po letu 1992 treba plačevati iz dveh virov: približno 75 odstotkov z obveznim zavarovanjem, 14 odstotkov pa s premijo dopolnilnega zavarovanja. Premija je za vse (približno) enaka, kar pomeni, da je takratni zakon za več deset milijard razbremenil državljane z najvišjimi dohodki in to breme prenesel na vse druge državljane. Preostanek do 100 odstotkov tako ali tako plačujemo neposredno iz žepa. Najhujše posledice so utrpeli državljani z najnižjimi dohodki, saj zanje šestdeset tisoč tolarjev, kolikor znaša letna premija, lahko predstavlja več kot enomesečni dohodek – še zlasti, kadar je treba premijo plačati tudi za zakonca, ki morda nima lastnih dohodkov. Povedano v jeziku ekonomistov: plačevanje zdravstvenega varstva je že danes regresivno: ljudje na spodnjem koncu socialne lestvice morajo za svoje zdravje namenjati znatno večji delež svojih dohodkov kot ljudje z vrha lestvice.

Bela knjiga je to krivico nameravala odpraviti z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja in ustreznim povečanjem zdravstvenega prispevka. Pri zdravstvenem zavarovanju bi torej zgolj ponovno uvedli enotno davčno stopnjo, ki smo jo nekoč že imeli in ki jo v zadnjih mesecih predlagajo nekateri ekonomisti za druge davke. Ampak, glej ga zlomka: kar je dobro pri dohodnini, ni dobro pri zdravstvenem davku. Celo nasprotno, Jože P. Damijan, eden od avtorjev študije, ki je dokazala vse vnaprej napovedane teze o dobrobitih enotne davčne stopnje, med drugim tudi tisto o večji socialni poštenosti in pravičnosti, je zaskrbljen, ker bo v zdravstveni blagajni ob njegovih predlogih manj denarja, zato napoveduje, da bi bilo treba zdravstveni in pokojninski prispevek pri najnižjih plačah nekoliko zvišati: za 0,6 odstotka. Niti sledi ni o tem, da bi morda ta prispevek zvišali vsem za enak odstotek, morda za 0,1 odstotka, kar bi bilo v skladu z logiko enotnih davčnih stopenj.

Skupaj s premijo prostovoljnega zavarovanja, ki se bo prav tako povečala, bi torej po predlogih teh socialnih poštenjakov najrevnejši ljudje odrinili za zdravstvo poldrugo plačo na leto, najbogatejši pa še naprej manj kot eno. Samo ugibam lahko (saj bi mi to morala povedati avtorja študije), koliko večji bodo izdatki teh ljudi zaradi podražitve hrane zaradi bistveno povečanega davka na dodano vrednost za živila – nedvomno najmanj še za eno plačo na leto.

Tako je tudi prav, sicer nas bodo zapustili milijonarski športniki (s to katastrofo nas straši Mrkaić, ki s tem samo potrjuje svoje znano prepričanje, da so reveži revni zato, ker so butasti, in bodo zato raje stradali in bolehali, kot da bi dopustili, da bi nas zaradi premajhnega zaslužka zapustila kakšna nacionalna ikona) in menedžerji, pa tudi Damijan in Mrkaić bosta odšla na Slovaško, kjer bosta svoje znanje in prihranjeni denar na račun manjših davkov vlagala v razvoj nove domovine.

V čem je torej novela zakona sorodna »nazadnjaškim« razmišljanjem avtorjev bele knjige in njenih dopolnil? Ker priznava, da obstaja skupina državljanov, ki jo ogroža že današnja premija prostovoljnega zavarovanja, in bo zato kakih sto tisoč ljudi tega oprostila. To pa je pravzaprav edina podobnost. Avtorji bele knjige so v drugih različicah, ko so bili zaradi odpora vplivnih lobijev prisiljeni ohraniti prostovoljno zavarovanje, napovedali oprostitev plačevanja premije približno 170.000 ljudi, vendar so hkrati napovedali, da bodo premije tistim, ki jih bodo morali plačevati, naraščale z dohodki do petkratnega razpona. To pomeni, da prehod med skupino, ki bi bila oproščena, in prvo naslednjo skupino ne bi bil preveč skokovit.

Sistem »nekateri nič, drugi vsi enako« bo sprožil številne probleme prav pri tistih državljanih, ki so malenkost nad pragom. Vzemimo eno od meril v noveli zakona: minimalno plačo (bruto 117.000 tolarjev); to merilo izpolnjuje približno 20.000 ljudi, tik nad njim pa je vsaj sto tisoč zaposlenih. Ali varstveni dodatek pri upokojencih (48.000 upravičencev); eden od pogojev za ta dodatek je pokojnina, ki znaša manj kot 88.000 tolarjev: le za deset tisoč višjo pokojnino ima dodatnih sto tisoč upokojencev.

Poleg tega med 100.000 zavarovanci, ki jih bo zakon osrečil, do te sreče niso vsi enako upravičeni. Nekdo sicer ima minimalno plačo, a poleg tega opravlja še dodatno dejavnost. Delodajalec z visokimi dohodki zaposli zakonca in mu izplačuje minimalno plačo. Delodajalec izplačuje svojim delavcem minimalne plače, različne velike »dodatke« pa v obliki dnevnic in kilometrine; po sprejemu zakona jih bodo za to prosili še sami delavci, saj bodo tako oproščeni plačila premije. Hkrati zakon izpušča velike skupine, ki so po dohodkih v enakem ali slabšem položaju kot »srečniki«: 20.000 ljudi z državnimi in kmečkimi pokojninami, ki znašajo kakih trideset tisoč tolarjev, 60.000 ljudi z občasno socialno pomočjo, nedoločeno število kmetov in samozaposlenih, ki z dohodki ne dosegajo minimalne plače, brezdomce in druge ljudi brez urejenega bivališča, iskalce zaposlitve, noseče študentke in kmetice itd. Skratka: upravičencev po merilu socialne pravičnosti in enakosti pred zakonom je vsaj še enkrat toliko.

Seveda se bo število upravičencev ob enotni davčni stopnji znatno povečalo. Rešitev za ljudi, ki bi jih prizadela podražitev hrane zaradi 20-odstotnega davka na dodano vrednost tudi za živila, naj bi bila po Damijanovih besedah subvencija iz državne blagajne. Naj k temu dodam, da nespametnim ljudem z dna ne bi smeli dajati denarja v roke, ker bi ga morda porabili za loterijo, zato je najbolje, da bi uvedli živilske bone. Tako bodo vsi imeli kruh pa tudi dobro plačane športnike. Skratka: kruha in iger za najrevnejše, životarjenje za srednji razred in denar tistim, ki ga znajo modro uporabljati.