Pravice, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, morajo biti enake za vse z enakimi potrebami. To je bistvo pojma, ki ga imenujemo pravična dostopnost do zdravstvenih pravic. Kadar se država odloči, da bo nekatere skupine državljanov obravnavala drugače kot druge – da bo na primer nekaterim bolnikom ali tistim, ki živijo nezdravo, povečala zdravstveni prispevek ali pa, da jim bo odvzela nekatere druge pravice – mora imeti zelo dobre argumente za to.

Veliko črnila je bilo prelitega po svetu o tem, ali lahko država s pomočjo davkov kaznuje državljane, ki živijo nezdravo. Ali bi na primer kadilci morali plačevati višji zdravstveni prispevek? Orjaške stroške za zdravljenje srčnih in žilnih bolezni, raka in sladkorne bolezni bi bilo mogoče bistveno zmanjšati, če ljudje ne bi kadili, če bi bili telesno aktivni in če bi vzdrževali normalno telesno težo. Zamisel, da bi bolj obdavčili debele in kadilce, je mikavna. Vsak državljan bi enkrat na leto pred uradnikom zdravstvene blagajne stopil na tehtnico in izdihnil v napravo, ki zna odkrivati sledove kajenja – in višino njegovega zdravstvenega prispevka bi določil kar računalnik. Resnici na ljubo, nekatera zasebna zavarovanja v svetu to tudi počnejo; zavarovanec, ki živi tvegano, je podoben vozniku, ki velikokrat razbije avto: zavarovalnico več stane in zato mu določi večjo premijo.

Podroben pogled pa odkrije, da je kadilcev in ljudi s čezmerno telesno težo veliko več med nižjimi socialnimi sloji, podobno kot je med njimi tudi več alkoholizma in poškodb. To velja tako za revne in neprosvetljene ljudi v bogatih državah kot za cela ljudstva v obubožanih državah: ko ne stradajo več in niso podvrženi učinkom bivanja v koncentracijskih taboriščih, je na vrsti nezdrava debelost, ki je posledica cenene hrane z obilico maščob in ogljikovih hidratov.

Ne pride mi na misel, da bi na račun slabih življenjskih okoliščin vsem ljudem odpustil delež njihove lastne krivde pri njihovih boleznih, vsekakor pa je odvisnost od zunanjih dejavnikov tako velika, da bi bilo skrajno nepravično, da bi jih v trenutku, ko zabredejo v bolezen, prikrajšali za nekatere pravice, ki jih imajo drugi državljani. Podobno kot je povsem nesprejemljivo, da bi stari ljudje, ki mnogo pogosteje zbolijo kot mladi, plačevali višji zdravstveni prispevek. Solidarnost med zdravimi in bolnimi ter med mladimi in starimi je vrednota, na kateri ne počiva samo javno zdravstvo, temveč vsa socialna država.

Finančni pritisk na tiste, ki živijo tvegano, lahko izvajamo v času, ko so še zdravi, z visokimi cenami cigaret in alkohola, in morda bo nekoč v prihodnosti tudi nezdrava hrana dražja kot zdrava, nikakor pa ne smemo nekomu, ki je zaradi svojih razvad zbolel, kratiti pravic, ki mu jih zagotavlja obvezno zavarovanje. Ni si mogoče zamisliti, da bi bolnik s pljučnim rakom, pa čeprav si je bolezen prislužil s kajenjem, moral doplačati za zdravljenje ali bi dobival bistveno manjšo bolniško kot bolnik z neko drugo vrsto raka. Enako velja za bolnika, ki mu je alkohol razžrl jetra, za drugega, ki si je sladkorno bolezen prislužil s požrešnostjo, ali za tretjega, ki je zbolel za aidsom, pa čeprav ga v skladu z različnimi ideologijami razglasimo za krivega zaradi spolne razbrzdanosti, homoseksualnosti ali zgolj zato, ker ni uporabljal kondomov.

Ker tega ni mogoče storiti v primerih resnično tveganega načina življenja, je toliko bolj sprt z zdravim razumom zakonski predlog ministrstva za zdravje, ki športe, kot so smučanje, sankanje, deskanje, jahanje, kolesarjenje, planinarjenje, alpinizem in zmajarstvo, razglaša za tvegano obnašanje in jim v primeru poškodb zmanjšuje povračilo za odsotnost z dela na 50 odstotkov povprečne plače. Pravzaprav lahko pričakujemo, da bo minister v naslednji fazi kaznoval tudi tiste, ki hodijo in tekajo ob vznožju hribov, saj je ta aktivnost bolj množična in je poškodb bistveno več kot v majhni skupini hribolazcev, stroški za boleznine pa zato veliko večji. Zmajarji in alpinisti mu nikakor ne bodo prinesli dovolj denarja, saj jih je premalo in premije bodo previsoke, da bi jih ti športniki lahko plačali, zato bodo ti športi verjetno kar izumrli.

Za telesno aktivnost je dokazano, da izboljšuje zdravje, kakovost življenja in delovno zmogljivost. Kolesarjenje, hoja in smučanje sodijo med najbolj zdrave načine telesne dejavnosti, zato njihove koristi – tudi finančne za zdravstveno blagajno in delodajalce – daleč odtehtajo stroške, ki jih povzročijo občasne poškodbe. Države in delodajalci z različnimi ukrepi spodbujajo državljane, da bi bili bolj telesno dejavni. Ampak očitno bo sedanji minister končal s spodbudami za gibanje; priljubljeni zelenjavni bicikli, ki so na velikih panojih v zadnjem letu spodbujali državljane h gibanju in zdravemu prehranjevanju, so preteklost. Minister za zdravje nedvoumno opozarja: ukvarjanje s športom je za vaše zdravje nevarnejše kot kajenje ali alkohol. Če boste rinili v take nevarnosti, kot je vožnja s kolesom v službo, tek na smučeh ali hoja v hribe, se boste pač morali dodatno zavarovati. Lahko pa tudi nehate s temi neumnostmi in počnete kaj manj tveganega: zavalite se pred televizor s čipsom, pivom in cigareto v roki. Po ministrovem mnenju s tem ne ogrožate niti sebe niti zdravstvene blagajne.