Če dobro razumem temeljna načela, ki jih razglašajo nekateri neoliberalni ekonomisti, oderuških cen ni, obstaja samo cena, ki jo je kupec pripravljen plačati. Dokler so najdražji avtomobili razprodani za več mesecev vnaprej, vodstvo tovarne ne razmišlja o znižanju cen. Nihče tudi ne govori o odiranju kupcev, saj lahko tisti z manj denarja kupijo cenejši avto. Skratka, ob izsiljevanju s cenami se potrošnik lahko odzove tako, da izdelka ne kupi.

Problem nastane, ko kupec te izbire nima več, ker določeno dobrino nujno potrebuje. Na primer zdravilo, ki dramatično izboljša preživetje pri določeni bolezni. Konkurence ni, ker je zdravilo vrsto let zaščiteno s patentno zakonodajo. Proizvajalec lahko zahteva domala nemogočo ceno: pred nekaj leti se je pojavilo novo zdravilo za hemofilijo, ki je za enkratno zaustavitev krvavitve stalo sto milijonov tolarjev (seveda bi ob morebitni novi krvavitvi čez en mesec bolnik ponovno potreboval enak odmerek tega zdravila). Ali zdravila za aids. Zaradi velikega povpraševanja obupanih, vendar maloštevilnih bolnikov v bogatih državah, trg deluje tako, da so cene nesramno visoke (neoliberalni ekonomisti bi rekli, da je izdelek našel dobro tržno nišo), za milijone bolnikov v Afriki in vzhodni Evropi pa so zdravila nedosegljiva.

Novih zdravil in drugih dobrin, ki bi v zdravljenje določene bolezni vnesli bistven napredek, je zelo malo; večina teh dobrin je le izboljšana prejšnja generacija. Kljub temu so cene za več deset ali tudi sto odstotkov višje od stare cene. Zakaj cene nove generacije nekega avtomobila ne morejo toliko poskočiti? Ker kupci dovolj dobro vedo, kaj kupujejo, da za podoben avto niso pripravljeni plačati dvojne cene. In zakaj so na to pripravljeni pri zdravilih? Najprej zato, ker nova cena ne udari bolnika neposredno po žepu, saj gre v večini razvitih držav za strošek javne ali zasebne zdravstvene zavarovalnice. Drugič zato, ker posameznik ne razpolaga z dovolj znanja, da bi novo zdravilo ocenil enako preudarno kot nov avto. Tisti, ki ga obvešča, kaj je zanj dobro, je njegov zdravnik, zdravniki pa so glavni propagandisti večine izdelkov v zdravstvu. Svoje prispeva tudi medijsko poročanje. Jasno je, da tako zdravnike kot novinarje z novicami zalagajo proizvajalci in dobavitelji. Ekonomisti bi verjetno rekli, da gre za učinkovito promocijo. In tretjič: ker gre za zdravje, vrednoto, na katero se odzivamo emocionalno, ne racionalno, smo pripravljeni plačevati celo za lažno upanje, ki nam ga daje šarlatan, kaj šele za obete, ki jih dajejo verodostojni pripadniki zdravniškega stanu. Vsak poziv redkih strokovnjakov, ki si upajo izraziti zadržanost do prenaglega uvajanja novih načinov zdravljenja, doživi ostro zavrnitev drugih strokovnjakov. Čeprav se ne tako redko izkaže, da novo zdravilo ni bistveno boljše ali da ima celo nevarne stranske učinke, se ob tem nihče ne zadržuje pretirano dolgo; javnost je namreč že omamljena z obeti novih, še boljših načinov zdravljenja.

Ne samo navadnemu smrtniku, tudi zdravniku je težko ocenjevati, ali je cena nekega izdelka, ki se uporablja v zdravstvu, razumna ali oderuška. Proizvajalci zdravil trdijo, da je razvoj novega zdravila zelo drag in da je treba ta denar dobiti nazaj z dobičkom vred, preden ugasnejo patentne zaščite in se začne generična proizvodnja, ki omogoči konkurenco in padec cen. Proizvajalci opreme se ob dragem razvoju sklicujejo tudi na visoke proizvodne stroške. Dragi materiali, ki so potrebni za poseganje v telo, zmanjševanje orodij do skoraj mikroskopskih dimenzij, zapleteni programi, ki iz okornih žarkov ustvarjajo tridimenzionalne, skoraj otipljive slike organov – vse to ponuja obilo razlogov, zakaj je težko ugovarjati visokim cenam take opreme.

Vendar pa je nekaj opreme le tako preproste, da lahko o njeni ceni razmišlja vsakdo. Na primer operacijske mize. Vsakdo je vsaj v filmu videl, da je mogoče operirati tudi na leseni klopi – in to kirurgi v izjemnih okoliščinah tudi počno. Ni podatkov, da bi bili zgolj zaradi tega dejstva rezultati kaj slabši. Današnja operacijska miza je še vedno predvsem ležišče, ki ga je mogoče premikati v različnih ravninah in poleg finomehanike potrebuje še nekaj hidravlike in nekaj tako preproste elektronike, da je ob njej avtomobil vesoljsko plovilo. Ampak zakaj bi neki izdelek naredili poceni, če obstajajo kupci, ki so ga pripravljeni kupiti tudi v najdražji izvedbi? Zato so proizvajalci iz običajne mize naredili vesoljsko plovilo in zdravnike prepričujejo, da potrebujejo natančno tak izdelek: jedilni pribor Melanije Knavs namesto običajnega, stokrat cenejšega.

Prodajalci in kupci devetindevetdesetih operacijskih miz v Kliničnem centru slovenski javnosti sporočajo, da je cena, ki je pri posameznih mizah presegala vrednost dveh luksuznih mercedesov, primerna, če ne kar ugodna. Kasneje so za enako ceno kupili ali hoteli kupovati mize še v nekaterih drugih bolnišnicah, tudi takih, ki se kopljejo v velikih izgubah. Tudi če pustimo ob strani, ali je to loparsko ceno zakrivil proizvajalec ali dobavitelj, moramo osupniti nad njihovo megalomansko predrznostjo in hkrati razmisliti o razlogih, ki ženejo kupce v take nakupe, čeprav obstajajo na trgu nekajkrat cenejši izdelki. Očitno imajo vsaj nekateri podobno izbran okus kot Melanija Knavs, dvomim pa, da je to zadosten argument, ko kupujejo za denar davkoplačevalcev.

Zdravstveni trg je navidezen, ker ponudniki diktirajo tudi povpraševanje. Zlasti v povezavi s tistimi, ki s strokovnega vidika odločajo o nakupih. Nobenega dvoma ni, da je večina zdravnikov trdno prepričana, da jih pri odločitvah vodijo strokovni nagibi in da nanje ne vpliva nenehno obletavanje proizvajalcev in dobaviteljev. Ampak nekateri – še zdaleč ne samo zdravniki – imajo od tega otipljive koristi. Ne glede na razloge, ki kupce vodijo k odločitvam, je rezultat enak: desetine milijard javnega denarja, ki bi lahko rešile številne težave v zdravstvu, se pretaka v neupravičene zaslužke.

Morda pa bi nekateri ekonomisti rekli, da so ti zaslužki upravičeni.