Tudi danes, ko ji je spomin razpotegnil takratno dogajanje v počasno gibanje, Ema ni gotova, ali jo je kolo njenega avtomobila prehitelo po tleh ali po zraku; vsekakor so ga našli nekaj deset metrov naprej od kraja, kjer ji je uspelo ustaviti vozilo. Prava sreča, da je bila takrat na izvozu z avtoceste in je vozila počasi; če bi se ji to zgodilo samo nekaj sekund prej, morda ne bi bila več med živimi. Ema o dogodku ni pripovedovala; pravi da zato, ker se je vse končalo srečno in brez škode.

Ana je nesrečo uspela preprečiti: med vožnjo se je pojavil nenavaden zvok v podvozju in volan se je tresel. Še pravi čas ji je padlo na misel, da je morda kaj narobe s kolesi. Vsi vijaki na enem od koles so bili tako popuščeni, da jih je lahko privila z roko. Bilo je levo sprednje kolo, tisto, ki je na Eminem avtu odpadlo pred nekaj tedni.

Avtomobila sta bila različna, Ema in Ana pa sta sodelavki. Obe sta zaposleni na ministrstvu za zdravje, v zadnjih mesecih pa ju povezuje še ena podrobnost: obe sta članici iste komisije za nabavo določene opreme.

V zadnjih letih se razkriva, da so cene opreme in materiala v zdravstvu oderuške, saj dobavitelji proizvajalčevo ceno povečajo za več deset ali celo več sto odstotkov. Pri milijardnem razpisu izgine v zasebnih žepih ne nekaj deset, temveč nekaj sto milijonov tolarjev javnega denarja. Na leto verjetno od deset do trideset milijard. Ker so nakupi razdrobljeni in potekajo v vsaki zdravstveni ustanovi posebej, so si dobavitelji v preteklem desetletju razdelili interesna področja in vsak molze svojo kravo, konkurenca pa je pogosto le navidezna. Ti se umakni meni pri tem izdelku v tej bolnišnici, jaz se bom tebi pri drugem izdelku v drugi. Ti rentgenski aparat, jaz računalniški tomograf. Za ravnotežje so ključnega pomena uporabniki opreme (šefi oddelkov zdravstvenih ustanov), ki razpisne pogoje pišejo do zadnje podrobnosti na kožo posameznemu proizvajalcu. Vijak mora imeti okroglo in ne štirioglato glavo. Nadzor je neučinkovit; tisti, ki bi morali kaj storiti, kažejo s prstom na policijo in sodišča, kar bolj kot na nerazumevanje kaže na sprenevedanje. Redke zadeve, ki pred zastaranjem pridejo do sodišč, so opuščene, ker ni mogoče dokazati namenskega oškodovanja sredstev. Največ, kar grozi vodstvom javnih zavodov, ki kupujejo precenjene izdelke, je opomin zaradi negospodarnega ravnanja.

V to toplo gredo je pred dobrim letom poseglo ministrstvo za zdravje, ko je začelo povezovati nakupe posameznih bolnišnic in zdravstvenih domov. Izidi prvih skupnih nakupov so bili spodbudni: cene so padle za več kot dvajset odstotkov. Žolčasto ravnovesje med dobavitelji in kupci se je začelo stresati, vendar je začetnemu šoku sledila reakcija: postopki se vlečejo dolge mesece, pritožba sledi pritožbi, revizijska komisija praktično vselej ugodi dobaviteljem, ker dela ministrstvo pri razpisih bojda osnovnošolske napake. Dobival sem klice z vseh strani, da so uradniki ministrstva podkupljeni.

Kakšne metode imajo na voljo plenilci javnih sredstev, če jim kdo začne zapirati pipo? Korenček in palico. Ponujajo udeležbo pri plenu ali diskreditirajo tiste, ki ne marajo h koritu. Kaj pa, če to ne zaleže?

Ker sem bil Emin in Anin predstojnik, sem ju takoj, ko sem po spletu naključij izvedel za njuni nezgodi, poklical na pogovor. Izvedel sem, da sta obe imeli avtomobila na servisu, vsaka na drugem, pri obeh so med drugim tudi snemali kolesa. Nesmiselno bi bilo, da bi ju vprašal, ali jima je kdo grozil: če se je to zgodilo in bi bili to pripravljeni povedati, bi to že storili. Poklical sem več strokovnjakov na servise in vprašal, kako pogosto odleti kolo med vožnjo. Rekli so, da je taka nezgoda zelo redka. Dopustili so možnost, da morda ob obilici dela, ko se ob spremembi letnih časov množično menjajo gume, kak mehanik pozabi zategniti vijake. Vendar gume menjavajo vsi vozniki vsaj enkrat na leto, kolesa pa ne odpadajo kar tako. Kolikokrat, sem vztrajal. Eden se je spomnil enega samega primera v tridesetih letih, drugi niti enega in so samo ugibali. Enkrat na teden v vsej Sloveniji, sem predlagal. Menili so, da manj pogosto.

Kakšna je verjetnost, da bi glavna dobitka na tedenski loteriji zadela v nekajtedenskem razmaku člana iste petčlanske komisije? Neskončno majhna. Kaj bi si mislili, če bi kolesi odpadli poslancema iste stranke? Ali sodnikoma ali članoma državne revizijske komisije?

Ko to pišem, zardevam ob misli, da sem podlegel teoriji zarote. Še tako malo verjetna naključja se namreč lahko zgodijo. Nekoč sem kot urednik gimnazijskega glasila zbiral oglase podjetij in seznam kakih sto petdesetih naslovov sestavil s pomočjo telefonskega imenika. Pri enem sem se zatipkal in uporabil novo ovojnico. Leto kasneje, ko smo akcijo ponovili, sem seznam sestavil na novo. Kuverte sem pisal na nedeljo – to vem zagotovo, saj mi jih je za zadnjih pet naslovov zmanjkalo, pa jih nisem mogel kupiti v bližnji trafiki. Prijatelj čez cesto je moral premetati kar nekaj predalov, da je našel natančno pet kuvert. Ko je ležala na mizi zadnja, je bil zadnji naslov na seznamu Tovarna verig Lesce. Vtaknil sem jo v pisalni stroj, zavrtel valj in ostrmel: na njej je bil napisan prav ta naslov – skupaj z napako, ki sem jo napravil pred enim letom.

Dve odviti kolesi dveh članov neke komisije ničesar ne dokazujeta in še manj koga obtožujeta. S tem zaključkom so soglašali tudi tisti, ki sem jih seznanil z dogodkom in so se morali po svoji poklicni dolžnosti odločiti, ali bodo zadevo raziskali. Še več: opravičujem se vsem tistim, ki bi se s tem pisanjem počutili prizadete. Ker pa prav tako ni mogoče izključiti one druge možnosti, je prav, da zgodba pride v javnost. Morda bom s tem prispeval, da bi bilo neverjetnih naključij čim manj in da bi se ljudje, ki želijo delati pošteno, počutili varne.

Ta teden je deveta zaporedna pritožba ponovno zaustavila postopek nabave operacijskih miz in še enkrat odložila pričakovano razkritje, da je mize mogoče kupiti po bistveno nižji ceni, kot jih je v preteklosti kupil Klinični center. Pričakujem, da bodo bolnišnice, ki potrebujejo mize, slej ko prej zahtevale, da opremo ponovno kupujejo vsaka sama zase.