Dr. Rok Ravnikar, podpredsednik Zdravniške zbornice, kot odgovor na moje zgražanje nad predlogom Gospodarske zbornice o »razvojni« kapici pri 6.000 evrih, piše: »7.500 € je točno 5-kratnik minimalne plače. Žalostno, da tudi najbolj kvalificirani strokovnjaki tega ne morejo doseči z rednim delom. Za take pogoje ste zaslužni prav vi.«
Razumem poanto. Ravnikar meni, da bi morali plačo 7.500 evrov dosegati tudi najbolj kvalificirani zdravniki, inženirji, raziskovalci in drugi strokovnjaki. Tudi sam menim, da bi moral biti to razumen cilj. Povedati pa je treba, kako ga doseči.
Danes plačo 7.500 evrov ali več prejema okoli 13 tisoč ljudi. Njihova povprečna bruto plača ni 7.500, ampak okoli 11.500 evrov mesečno — skoraj osem minimalnih plač. Če želi Ravnikar v to skupino uvrstiti še del zdravnikov in drugih strokovnjakov, naj pove, koliko ljudi ima v mislih. Deset tisoč? Dvajset tisoč? V prvem primeru bi to pomenilo okoli 250 milijonov, v drugem pa okoli 500 milijonov evrov dodatne mase plač na leto.
Od kod denar? V javnem sektorju edino iz proračuna in prispevkov. Toda razvojna kapica prav te blagajne siromaši: pri meji 7.500 evrov za 150 milijonov evrov, pri meji 6.000 evrov pa za 250 milijonov na leto. Ne moremo hkrati prazniti javnih blagajn in zahtevati, da iz njih bolje plačujemo vrhunske strokovnjake.
V gospodarstvu lahko denar pride iz več ustvarjene dodane vrednosti ali iz drugačne delitve že ustvarjene vrednosti — tudi iz dobičkov. Ali pa bi Ravnikar raje znižal minimalne plače? Ali plače srednjega razreda, ki so že zdaj prenizke? Del denarja je mogoče iskati predvsem pri tistih, ki danes v povprečju prejemajo skoraj osem minimalnih plač: z ohranitvijo prispevkov in progresivnejšo obdavčitvijo samega vrha.
Vlada še ni pojasnila, kako bo kapica povečala produktivnost in dodano vrednost. Zanesljivo pa bo povečala neto plačo tistim, ki že brez nje znatno presegajo petkratnik minimalne plače.
Dr. Ravnikar me precenjuje, če meni, da bi lahko, pa nisem, zagotovil boljše plače vrhunskih strokovnjakov. Sklepam, da on ve, kako je to mogoče doseči, zato ga pozivam, naj svoj recept zaupa javnosti. Upam, da ne bo govoril samo o zdravnikih.