Janez Markeš in Ali Žerdin sta v zadnjih kolumnah v Delu iz različnih zornih kotov opisala isto nevarnost. Markeš opozarja na avtoritarni populizem, v katerem se povežejo izvršna oblast, kapital, nacionalizem in kulturni boj; posledica je razgradnja pravne države, človekovega dostojanstva, osebne svobode in demokracije. Žerdin pa opiše njegovo metodo: politično polje je treba poplaviti s fekalijami, s skrajnimi, čudaškimi in med seboj nepovezanimi dejanji, tako polnimi gnusobe, da javnost izgubi voljo, pregled in občutek za bistveno.

Pritrjujem: gre za nered kot metodo. Med zgražanjem nad pohlepom, nastopaštvom in primitivizmom političnih figur se s poplavo zakonov po skrajšanem postopku revolucionarno spreminja država. Politika je postala tehnologija za krepitev vladajoče koalicije in onemogočanje prihodnje alternative.

Zato me skrbi molk velikega dela slovenskih intelektualcev – posameznikov in njihovih združenj. Medtem ko gospodarska združenja javno navijajo za davčne odpustke najbogatejšim, deregulacijo in privatizacijo javnih storitev, intelektualna javnost večinoma molči. Ni mogoče, da ne bi videli, kaj se dogaja: napade na medije, civilno družbo in sodstvo; davčna darila najbogatejšim; pripravljanje terena za zasebno zdravstvo in šolstvo; poniževanje javnega sektorja. Pa vendar ne spregovorijo.

Je to zato, ker se nočejo ukvarjati s fekalijami? Ker je laže ostati ugleden opazovalec kot prevzeti odgovornost in tvegati, da te bodo polivali z blatom? Ali pa izbirajo veslanje s tokom: čakajo in upajo, da jih bo nevarnost zaobšla? Ne bo.

Ne smemo se umakniti iz fekalnih voda in prepustiti rib tistemu, ki je vodo zastrupil. Prav zdaj je čas, da se oglasimo, udeležimo referendumov in države ne izročimo ljudem, ki bi ohranili le toliko demokracije, kolikor jim služi.