Saj vem, da vas bolj zanima Smodej, ampak ustavite se: v Ljubljani je tisoč otrok ostalo brez zdravnika.

Iz šišenske enote ZD Ljubljana je odšla pediatrinja. Brez izbranega zdravnika je ostalo 1189 otrok. V Ljubljani zanje menda ni pediatra, ki bi jih prevzel.

Stiska s pediatri je predvsem ljubljanska. Moja analiza iz leta 2025 je pokazala, da je bilo v Sloveniji 55 pediatričnih timov, ki niso dosegali normativa; ob njegovi zapolnitvi bi lahko prevzeli še okoli 27.000 otrok. Današnjega stanja ne poznam, nedvomno pa je pediatrov premalo predvsem v Ljubljani, kjer kapacitete pediatrov zasedajo odrasli, ki ne najdejo družinskega zdravnika.

Stanje je posledica znižanja normativa pod pritiskom zdravniškega sindikata. Ta normativ je danes daleč najnižji v EU. Zaradi njega še vedno več kot 130.000 pacientov nima izbranega zdravnika.

Kaj sledi? Naj starši zdaj iščejo pediatra po Sloveniji? Naj z dojenčki in bolnimi otroki romajo desetine in stotine kilometrov daleč za pregled, cepljenje ali bolniški stalež?

Hvalimo se, da imamo javno zdravstveno mrežo. Če to drži, bi moral biti odgovor samoumeven. Vsak ljubljanski pediater bi lahko prevzel dodatnih trideset otrok ali pa bi pet pediatrov iz drugih krajev, ki imajo še proste zmogljivosti, enkrat na teden delalo v ZD Ljubljana.

Prav temu naj bi služila javna mreža. Ne temu, da je vrisana v pravilnikih in na zemljevidu, temveč da poveže razpoložljive ljudi, znanje in ambulante, kadar nekje nastane vrzel. Zdravniki menjajo službe, zbolijo in se upokojijo. To niso nepredvidljive nesreče. Če ob odhodu ene pediatrinje 1189 otrok ostane brez zdravnika, potem mreža ni mreža. Je kup ločenih ambulant, ki zapirajo vrata, kakor se jim zljubi.

Normativ je treba ustrezno zvišati; hkrati pa je treba bolj obremenjene pediatre za dodatno delo ustrezno nagraditi. Pravica otroka do zdravnika ne sme biti odvisna od zamenjave službe njegovega pediatra. Če javna mreža ne zmore poiskati rešitve, je javno zdravstvo samo še ime za sistem, ki ne deluje.