12.8.2026

Solidarnost je ena najlepših besed slovenskega jezika, hkrati pa ena najmanj natančno opredeljenih. Skoraj vsi se z njo strinjamo, precej redkeje pa se vprašamo, kaj v praksi pomeni in kje so njene meje.

Slovenija je po ustavi socialna država. Želimo živeti v družbi, v kateri nihče ne ostane brez zdravstvene oskrbe, otroci pa imajo dostop do kakovostnega izobraževanja ne glede na premoženje svojih staršev. Pomagamo tudi ljudem, ki zaradi bolezni, starosti ali življenjskih okoliščin sami ne zmorejo več. To je civilizacijski dosežek, ki ga moramo ohraniti. Vendar ima solidarnost tudi svojo finančno stran. Storitve, pravice in pomoč, ki jih zagotavlja socialna država, mora nekdo financirati.

Zato je pomembno, da razprava o solidarnosti temelji na dejstvih, ne le na občutkih. Podatki iz odločb o odmeri dohodnine za leto 2023 kažejo zanimivo razmerje. V prvem davčnem razredu je bilo 951.095 zavezancev oziroma 60,6 odstotka vseh. Skupaj jim je bilo odmerjenih približno 240 milijonov evrov dohodnine. V četrtem in petem davčnem razredu je bilo skupaj le 17.823 ljudi oziroma približno 1,1 odstotka vseh zavezancev. Skupaj jim je bilo odmerjenih nekoliko več kot 502 milijona evrov dohodnine, torej več kot dvakrat toliko kot skoraj milijonu ljudi v prvem razredu.

V najvišjih dveh davčnih razredih je približno toliko ljudi, kot ima mestna občina Slovenj Gradec prebivalcev. Ta razmeroma majhna skupina je skupaj plačala več kot dvakrat toliko dohodnine kot celoten prvi davčni razred. Pri tem je treba biti natančen: podatki se nanašajo na dohodke, ki se vštevajo v letno davčno osnovo. Ne vključujejo nekaterih dohodkov, od katerih se dohodnina plačuje kot dokončni davek, denimo dividend in kapitalskih dobičkov. Toda osnovno razmerje kljub temu ostaja zelo povedno.

To ni argument proti solidarnosti. Je pa pomemben opomnik, da ima solidarnost svoje plačnike. Solidarnosti sam nikoli nisem razumel kot obljube, da bomo vsi dosegli enak rezultat. Pomeni predvsem, da moramo ljudem zagotoviti čim bolj enake začetne možnosti: dostop do kakovostnega šolstva, zdravstva, varnosti in pravne države.

Od tam pa nastopi tudi osebna odgovornost. Nekdo bo izbral varno zaposlitev, drugi bo ustanovil podjetje in prevzel veliko tveganje. Nekdo bo ustvarjal povprečno dodano vrednost, drugi izjemno. Nekateri bodo pri svojih poskusih neuspešni, drugi bodo ustvarili podjetja, delovna mesta in premoženje. Različni rezultati niso nujno dokaz nepravične družbe. Lahko so tudi posledica različnih odločitev, sposobnosti, ambicij in pripravljenosti prevzemati tveganje.

Zato me zmoti, ko uspeh v javni razpravi postane skoraj moralni problem. Kot da bi bili ljudje z višjimi prihodki predvsem skupina, ki ji je mogoče vedno vzeti še nekoliko več. Razumljivo je, da tisti, ki ustvarijo več, tudi prispevajo več. Brez progresivne dohodnine in večjega prispevka ljudi z višjimi prihodki socialne države v sedanjem obsegu ne bi mogli financirati. Vendar davčni sistem ni samo način zbiranja denarja. Z njim družba tudi sporoča, katera ravnanja želi spodbujati in katera omejevati. Davki imajo poleg fiskalne tudi spodbujevalno funkcijo. Cigarete, alkohol in onesnaževanje visoko obdavčujemo tudi zato, ker jih želimo zmanjšati. Pri delu, podjetnosti in ustvarjanju visoke dodane vrednosti pa bi si morali želeti nasprotno. Zato se je legitimno vprašati, kakšno sporočilo pošiljamo, ko z vsakim dodatnim evrom ustvarjene vrednosti pobiramo vse večji delež.

Če verjamemo, da so znanje, odgovornost, podjetnost in ustvarjanje visoke dodane vrednosti temelj prihodnje blaginje, mora davčni sistem paziti, da jih ne začne obravnavati kot nekaj, česar si želimo manj. Nihče razumen ne zagovarja družbe brez davkov. Brez njih ni javnega zdravstva, šolstva, infrastrukture, varnosti ali socialne države. Vprašanje tudi ni, ali naj najuspešnejši prispevajo več. Prispevajo in prav je, da prispevajo. Pomembno pa je, ali je sistem zasnovan tako, da bo ljudi z visokimi prihodki, znanjem in dodano vrednostjo čez deset let več ali manj.

Eden od možnih korakov bi bila tako imenovana razvojna oziroma socialna kapica pri prispevkih. Socialni prispevki naj bi vsaj delno sledili zavarovalni logiki. Če država pri odmeri pokojnine uporablja najvišjo pokojninsko osnovo, pri nadomestilu za bolniško odsotnost pa določa zgornjo mejo, se je smiselno vprašati tudi o zgornji meji prispevkov.

Dohodnina bi lahko ostala progresivna, zato bi ljudje z najvišjimi prihodki še naprej prispevali več. Odpravili pa bi položaj, v katerem nekdo v sistem vplačuje vse več, pravice, ki jih lahko iz njega prejme, pa so omejene. To ne bi pomenilo konca solidarnosti, ampak preglednejši in bolj razvojno usmerjen sistem.

Uspešne države svoje prihodnosti ne gradijo tako, da poskušajo zmanjšati število ljudi z visokimi prihodki. Ustvarjajo okolje, v katerem ima visoke prihodke lahko več ljudi. Več posameznikov z visoko dodano vrednostjo pomeni več inovacij, kakovostnejša delovna mesta, več izvoza in več davčnih prihodkov. Prav iz teh prihodkov nato financiramo zdravstvo, šolstvo, pokojnine in socialno varnost. Močna socialna država zato ne obstaja kljub uspešnim ljudem, ampak tudi zaradi njihovega prispevka.

Slovenija nima nafte, rudnikov redkih kovin ali zelo velikega domačega trga. Naš najpomembnejši vir so ljudje: njihovo znanje, ustvarjalnost, podjetnost in pripravljenost prevzemati odgovornost. Če bo uspeh v javnosti predstavljen predvsem kot nekaj sumljivega, v davčnem sistemu pa kot nov vir dodatnih obremenitev, bo manj ljudi pripravljenih prevzemati tveganje in ustvarjati največjo možno vrednost. Nekateri bodo svoje načrte zmanjšali, drugi jih bodo uresničili drugje. Dolgoročno pa bo manj tudi denarja za vse tisto, kar od socialne države upravičeno pričakujemo.

Solidarnosti zato ne bi smeli meriti le po tem, koliko lahko vzamemo tistim, ki ustvarijo največ. Meriti bi jo morali tudi po tem, ali smo ustvarili družbo, v kateri več ljudi lahko razvije svoje sposobnosti, prevzame odgovornost in postane uspešnih. Če želimo več sredstev za zdravstvo, šolstvo in pokojnine, ne potrebujemo manj ljudi z visoko dodano vrednostjo. Potrebujemo jih več. Socialna država mora vsakomur omogočiti dostop do znanja, zdravja, varnosti in dostojnega življenja. Posameznik pa mora po svojih sposobnostih prispevati skupnosti, ki mu je to omogočila.

Slovenija zato ne potrebuje izbire med solidarnostjo in razvojem. Potrebuje razvojno državo, ki razume, da brez ustvarjanja nove vrednosti tudi solidarnosti dolgoročno ne bo.