Tomaž Erjavec v Delovem članku Solidarnost in odgovornost zagovarja socialno kapico z argumentacijo, ki odpira širše vprašanje: ali je denar edina spodbuda za človekovo ustvarjalnost in merilo njegovega uspeha ter vrednosti za skupnost?

Avtor gradi članek okrog podatka, ki naj bi nas osupnil: 17.823 zavezancem iz četrtega in petega davčnega razreda je bilo za leto 2023 odmerjenih nekaj več kot 502 milijona evrov dohodnine, skoraj milijonu zavezancev iz prvega razreda pa približno 240 milijonov. Majhna skupina ljudi v zgornjih davčnih razredih torej za državo prispeva dvakrat več kakor množica ljudi v najnižjem razredu. Iz tega izpelje opozorilo, naj družba svojih najboljših plačnikov ne obremenjuje toliko, da bodo izgubili voljo do ustvarjanja ali odšli drugam.

Podatek je točen, razkriva pa nekaj drugega od tistega, kar želi pokazati Erjavec. Ljudje z zelo visokimi dohodki plačajo več dohodnine zato, ker imajo zelo visoke dohodke. Primerjava z množico ljudi z nizkimi obdavčljivimi dohodki ne dokazuje preobremenjenosti najbogatejših, temveč razkriva razsežnost dohodkovne neenakosti. Zlasti ker v izračunu ni dividend, kapitalskih dobičkov in drugih dohodkov, ki so pri najpremožnejših lahko pomembnejši od plače in se ne vštevajo v letno dohodninsko osnovo.

Skoraj milijon ljudi v prvem razredu niso brezplačni potniki, ki živijo na račun peščice bogatih. Med njimi so slabo plačani delavci, upokojenci, ljudje, ki so bili zaposleni samo del leta, in zavezanci z davčnimi olajšavami. Plačujejo prispevke, DDV, trošarine in druge dajatve. Brez njihovega dela tudi dohodkov najvišje plačanih ne bi bilo. Direktor ne ustvari podjetja sam, lastnik kapitala ne ustvarja donosa brez zaposlenih, noben podjetnik ne začne na praznem zemljišču. Njegov uspeh omogočajo javno šolstvo, zdravstvo, infrastruktura, varnost ter vlaganje skupnosti v ljudi in okolje, v katerem je mogoče poslovati.

Erjavec visoke dohodke samoumevno pripisuje znanju, ustvarjalnosti, odgovornosti, sprejemanju tveganj in ustvarjanju visoke dodane vrednosti. V realnem svetu pa dohodek ne kaže nujno družbene koristnosti. Mogoče je obogateti tudi zaradi podedovanega premoženja, monopolnega položaja, finančnih špekulacij, političnih povezav, poceni dela drugih ljudi ali moči, s katero si posameznik prisvoji nesorazmeren del skupaj ustvarjenega rezultata. Na drugi strani pa medicinska sestra, učitelj, negovalka, gasilec ali raziskovalec družbi prispevajo neprimerno več, kot kaže njihova plača. Tržna cena dela je odvisna od ponudbe, povpraševanja in pogajalske moči, ne pa od njegovega človeškega in družbenega pomena.

S svojimi trditvami Erjavec razkriva tudi svoj pogled na smisel in vrednote življenja. Človek naj bi ustvarjal, tvegal in prevzemal odgovornost predvsem zato, ker želi zaslužiti vedno več. Če mu država od dodatnega zaslužka vzame prevelik delež, bo zmanjšal svoje načrte, izgubil voljo ali odšel. Denar naj bi bil poglavitno gorivo človeške dejavnosti in hkrati merilo njene vrednosti.

Toda niti številnih podjetnikov, lastnikov podjetij in najbolje plačanih menedžerjev ne žene samo želja po večjem zaslužku. Podjetja širijo tudi zaradi veselja ob uspehu, tekmovalnosti, ugleda, vpliva in želje, da bi ustvarili nekaj trajnega. Višji neto dohodek je samo ena izmed spodbud, nekoliko višja obdavčitev pa še ne pomeni konca podjetnosti in ustvarjalnosti. Tudi pri progresivni obdavčitvi se neto dohodek z višjimi prejemki še vedno povečuje.

Število zelo donosnih poklicev in položajev je omejeno. Kljub sposobnosti velika večina ljudi ne more postati direktor banke ali farmacevtske tovarne. Poiskati si mora delo tam, kjer ga družba potrebuje, čeprav je slabo plačano, naporno, enolično ali neugledno. Nihče najbrž ne popravlja cest, odvaža odpadkov ali vozi tovornjaka zaradi življenjskega poslanstva. Ljudje to delo opravljajo, ker morajo preživeti. Vendar jim veliko pomeni zavest, da je njihovo delo potrebno, da ga drugi spoštujejo in da jim zagotavlja dostojno mesto v skupnosti.

Prav tega priznanja jim družba pogosto ne daje. Človeka, ki z visokim dohodkom dokazuje tržno uspešnost, slavi kot ustvarjalca blaginje, človeka, ki skrbi za čistočo, prevoz, hrano, bolne, otroke ali ostarele, pa obravnava predvsem kot strošek in kot nesposobneža, ki si ni znal izboriti boljšega položaja. Med višino plače in potrebnostjo dela ni zanesljive povezave. Nekatera najbolje plačana dela bi lahko za nekaj časa izginila, ne da bi se življenje ustavilo. Če bi izginili čistilci, vozniki, vzdrževalci in negovalci, bi družba obstala v nekaj dneh. Spomnimo se epidemije covida-19!

Ti ljudje ne potrebujejo pokroviteljske hvaležnosti za požrtvovalnost. Potrebujejo pravično plačilo, varne delovne razmere in priznanje, da njihovo delo ni manj vredno samo zato, ker ga trg slabše plačuje. Družba ne obstaja zgolj zaradi tistih, ki imajo najvišje dohodke, temveč tudi zaradi vseh, ki vsak dan opravljajo delo, brez katerega teh dohodkov sploh ne bi bilo.

V družbi, ki številna najpotrebnejša dela nagrajuje slabo ali najslabše, višina zaslužka ni merilo družbene koristnosti, ampak odsev njene sprevržene lestvice vrednot. Če jo kljub temu razglasimo za merilo sposobnosti in uspeha, obstoječo krivico povzdignemo v družbeno vrednoto ter ljudi usmerjamo v tekmovanje za bogastvo in moč. Uspešen je tisti, ki ima več, tudi kadar za seboj pušča izčrpane zaposlene, onesnaženo okolje ali opustošene javne sisteme. Človek, ki vse življenje opravlja nujno in odgovorno delo za skromno plačo, pa lahko svojo davčno odločbo razume kot sodbo o skromni vrednosti svojega prispevka.

Erjavčev članek je pravzaprav namenjen zagovarjanju socialne kapice. Ker so najvišja pokojninska osnova in nekatere druge pravice omejene, naj bi omejili še prispevke. Erjavec jih obravnava kot individualno zavarovalno premijo, pri kateri mora vsak dobiti približno toliko, kolikor je vplačal. Vendar socialno zavarovanje ni zasebna polica, pri kateri vsak varčuje samo zase. Povezavo med vplačili in nekaterimi pravicami združuje s solidarnostjo med zdravimi in bolnimi, zaposlenimi in upokojenci ter revnejšimi in premožnejšimi.

Socialna kapica bi to načelo obrnila. Do določene plače bi človek prispeval enak delež kakor vsi drugi, od tam naprej pa od dodatnega dohodka nič več. Čim višji bi bil njegov dohodek, tem manjši delež bi namenjal socialnemu zavarovanju. Izpad bi morali nadomestiti ljudje pod kapico, drugi davki ali zmanjšane pravice. Trditev, da bi kapica privabila toliko vrhunskih kadrov in ustvarila toliko novih prihodkov, da bi se sama poplačala, ni bila nikjer dokazana. Tudi Erjavec ne ponudi dokazov. Takojšnji izpad prispevkov je resničen in merljiv, prihodnja korist pa prepuščena zaklinjanju.

V članku manjka odgovor na vprašanje, koliko je dovolj. Družba določa spodnjo mejo: dohodek mora človeku omogočiti dostojno življenje. Ali sme razmišljati tudi o drugi strani lestvice? Ali človek, ki prejema desetkratno, petdesetkratno ali stokratno povprečno plačo, res potrebuje še večjo denarno spodbudo, da bo pripravljen ustvarjati? Kdaj denar preneha zadovoljevati potrebe in postane predvsem sredstvo vpliva, družbenega položaja in oblasti nad drugimi?

Števila uspešnih ljudi si nihče ne želi zmanjševati, svarilno zapiše Erjavec. Drži, vendar moramo premisliti, kaj štejemo za uspeh. Več milijonarjev še ne pomeni ustvarjalnejše, pravičnejše in uspešnejše družbe. Lahko pomeni samo, da si malo ljudi prisvaja vse večji del skupnega rezultata. Uspešna družba omogoča, da mnogi razvijejo svoje sposobnosti in dobro živijo od dela, ki ga družba potrebuje. Uspešnega podjetnika in dobro plačanega menedžerja ne ceni bolj od učitelja, umetnika, negovalke, vzdrževalca ali prostovoljca. Človekove vrednosti ne odmerja z njegovo davčno odločbo.

Bogastvo pri Erjavcu nastopa kot samoumevna nagrada, ki je ni treba posebej pojasnjevati. Solidarnost pa mora na vsakem koraku dokazovati, da še ni prestopila meje. Sam bi dokazno breme obrnil. Družba, ki je človeku omogočila znanje, zdravje, varnost in ekonomski uspeh, ga sme vprašati, koliko ji bo vrnil.  Človek, ki ima že več, kot lahko porabi za dostojno in udobno življenje, pa bi se lahko kdaj vprašal tudi sam: kaj bom z vsem tem denarjem in koliko ga še potrebujem?