Ljudje s sprevrženo visokimi dohodki pravijo, da toliko zaslužijo, ker so pametnejši in ustvarjalnejši, prevzemajo večjo odgovornost in ustvarjajo večjo dodano vrednost. Če jih bo država bolj obdavčila, bodo menda izgubili voljo do ustvarjanja ali odšli drugam. Neoliberalni ekonomisti jim pritrjujejo. Delo piše, da za uspeh družbe potrebujemo več ljudi z visokimi dohodki.

V resničnem svetu dohodek še zdaleč ni odraz družbene koristnosti. Obogateti je mogoče tudi zaradi podedovanega premoženja, monopolnega položaja, finančnih špekulacij, političnih povezav, poceni dela drugih ali moči, s katero si posameznik prigrabi nesorazmeren del skupaj ustvarjenega bogastva. Tržna cena dela je pogosto še najmanj odvisna od njegovega človeškega in družbenega pomena.

Nihče ne bi smel prejemati dvajsetkrat višje plače od medicinske sestre, gasilca ali smetarja. Ali od svojega najslabše plačanega delavca. Niti direktor uspešnega podjetja niti direktor banke. Lahko ima redko znanje, vodi veliko ustanovo, sprejema pomembne odločitve in ustvarja velik tržni donos. Ni pa njegovo delo dvajsetkrat zahtevnejše, njegov delovni dan dvajsetkrat daljši, njegova odgovornost dvajsetkrat večja in njegov prispevek k družbi dvajsetkrat pomembnejši od prispevka ljudi, ki zdravijo, izobražujejo, rešujejo življenja ali skrbijo, da se ne zadušimo v smeteh. Spomnimo se covida.

Preplačani posamezniki se ljudem z nizkimi dohodki postavljajo za zgled: »Posnemajte me, pa boste tudi vi imeli takšne dohodke.« To je prvovrstni cinizem. Število dobro plačanih položajev je omejeno. Vsi ljudje ne more postati direktorji bank ali farmacevtskih družb, tudi če so sposobni in marljivi. Delo opravljajo tam, kjer jih družba potrebuje in ker morajo preživeti, čeprav je slabo plačano, naporno ali neugledno. Upravičeno pa pričakujejo, da bo delo, ki ga družba potrebuje, spoštovano in jim bo zagotovilo dostojno mesto v skupnosti.

Prav tega priznanja pogosto ne dobijo. Človeka z visokim dohodkom družba kuje v nebo kot ustvarjalca blaginje, človeka, ki skrbi za čistočo, prevoz, hrano, bolne, otroke ali ostarele, pa obravnava kot strošek in nesposobneža, ki si ni znal izboriti boljšega položaja.

V družbi, ki najpotrebnejša dela pogosto plačuje najslabše, višina zaslužka ni merilo družbene koristnosti, temveč odsev sprevržene lestvice vrednot. Več milijonarjev še ne pomeni ustvarjalnejše, pravičnejše ali uspešnejše družbe. Lahko pomeni samo, da si vse manj ljudi prisvaja vse večji del skupno ustvarjenega bogastva.

Prihodnost sveta je odvisna od tega, ali bomo človeka končno nehali vrednotiti po tem, koliko si je prisvojil, in ga začeli vrednotiti po tem, koliko je prispeval skupnosti.