Je za pacienta res pomembno, ali ga zdravi zdravnik, zaposlen v državni ustanovi ali pri zasebnem koncesionarju?
Ena politična stran očita drugi uničevanje javnega zdravstvenega sistema, druga stran pa prvi, da skuša privatizirati javno zdravstvo. Vzrok boja med obema tiči v drugačnem razumevanju pojmov.
8. 8. 2026
Politična demagogija pri organizaciji našega zdravstvenega sistema me spominja na Argentino v 70. letih prejšnjega stoletja. Juan Domingo Perón je bil predsednik Argentine med letoma 1946 in 1955, ko je bil odstavljen z vojaškim udarom. Najprej je izpeljal številne reforme, ki so povzdignile Argentino, toda v drugem delu vladanja je gospodarski zagon zvodenel, Perón pa je postajal vse bolj avtoritaren.
Po vojaški odstavitvi in izgonu se je za njim razvilo gibanje peronizma, ki je dobilo zagon v začetku 70. let prejšnjega stoletja. No, pravzaprav sta se zgradili dve frakciji privržencev izgnanega predsednika, ki pa sta imela tako različni predstavi o peronizmu, da sta se med sabo spopadali. Obe strani sta verjeli, da predstavljata pravi peronizem. Odstavljeni predsednik se je leta 1973 vrnil v Argentino in na predsedniški stolček, a njegova vrnitev ni poenotila obeh frakcij.
In kaj ima to skupnega s slovenskim zdravstvenim sistemom? Samo zamenjajte besedo »peronizem« z »javno zdravstvo«, pa dobite skoraj popolno preslikavo.
Politična demagogija, povezana z zdravstvenim sistemom, je tako akutna kot tudi kronična, če se izrazim z zdravstvenim terminom. Akutna zato, ker povzroča precej opazne težave, kot so denimo vrste za izbiro osebnega zdravnika, čakalne vrste in pomanjkanje specifičnega osebja. Kronična pa zato, ker se težave ne odpravljajo, ampak se delovanje zdravstvenega sistema še vedno poslabšuje.
Demagoško politično prepričanje je bolj pomembno od delovanja sistema in, kar je najhuje, pomembneje je tudi od oskrbe pacientov. Prav pacienta naj bi v ospredje postavila nova vlada z ministrstvom za zdravje Tadejem Ostrcem.
Osnovno vprašanje, na katero bi morala odgovoriti, pa je naslednje: od preloma stoletja se je število prebivalcev Slovenije povečalo za okoli sedem odstotkov, število zaposlenih v zdravstvu se je povečalo za 60 odstotkov, število zdravnikov pa za 85 odstotkov. Zakaj zdaj slovenski zdravstveni sistem ne more pravočasno opraviti vseh storitev, pred četrt stoletja pa jih je lahko?
Res je, da je razmerje med zdravniki in prebivalci pod evropskim povprečjem, in res je tudi, da se je prebivalstvo postaralo in da so se v zdravstvu razvile nove dejavnosti. A vse to ne spreminja dejstva, da je bil slovenski zdravstveni sistem pred četrt stoletja bolj dostopen prebivalcem kot zdaj. Ključna težava ni kadrovska, ampak organizacijska.
Javno je zasebno in državno
Iz tega izvira naslednje vprašanje, ki je v zadnjih letih postalo izrazito demagoško. Na prvi pogled je videti, kot da poteka politični boj med tem, ali bo slovensko zdravstvo javno ali zasebno. Obe politični strani se zavzemata za javni zdravstveni sistem. Toda ena stran očita drugi uničevanje javnega zdravstvenega sistema, druga stran pa prvi, da skuša privatizirati javno zdravstvo. Vzrok boja med obema tiči v drugačnem razumevanju pojmov.
Javni zdravstveni sistem oziroma javno zdravstvo je sistem, ki se financira z javnimi sredstvi (prispevki in proračun) in zakonsko določenimi sredstvi (recimo zavarovanji). V njem so lahko vključene tako državne ustanove kot tudi zasebni izvajalci – najpogosteje koncesionarji.
Prejšnja vlada se dejansko ni opredeljevala med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, ampak je prednost dajala državnim ustanovam pred zasebnimi izvajalci v javnem zdravstvenem sistemu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Prejšnja vlada se dejansko ni opredeljevala med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, ampak je prednost dajala državnim ustanovam pred zasebnimi izvajalci v javnem zdravstvenem sistemu. Pa je za pacienta res pomembno, ali ga zdravi zdravnik, zaposlen v državni ustanovi ali pri zasebnem koncesionarju? Če hoče država urediti javno zdravstvo po meri pacienta, potem državno ali zasebno lastništvo ne bi smelo biti pomembno. V javnem sistemu razlike ne bi smelo biti, saj oba opravljata isto javno storitev. Za ponazoritev poglejte bencinske črpalke. Vsi trije največji trgovci imajo v svoji mreži koncesionarje. Pa veste, katere so koncesijske črpalke in katere njihove?
Zagotovo je v delu zdravstvene dejavnosti bolje, da se v javni zdravstveni sistem vključijo tudi zasebni izvajalci. Ti namreč lahko nase prevzamejo investicije v potrebno opremo, zaposlovanje in še vrsto drugih stroškov. To izboljša dostopnost storitev, razbremeni državni zdravstveni aparat in proračun. Hkrati ustvari določeno tekmovalnost med izvajalci, kar lahko pripelje do izboljšanja učinkovitosti.
Zakaj so se ustvarile čakalne vrste, če se je v četrt stoletja število prebivalcev povečalo za sedem odstotkov, število zdravnikov pa za 85 odstotkov?
Pomembno vprašanje, ki bi si ga morala država postaviti, je, katere dejavnosti morajo biti pod okriljem državnih ustanov. To vprašanje ne bi smelo biti demagoško, ampak izključno posledica temeljite analize, ki bi pokazala, kaj je najbolj učinkovito in stroškovno racionalno za celoten zdravstveni sistem. Zagotovo bodo pod državnim okriljem dejavnosti, ki so tržno manj zanimive in tehnološko najzahtevnejše. A državne ustanove morajo za financiranje in delovanje teh pod svojim okriljem imeti tudi komercialno zanimive storitve. Vprašanje je torej kombinacija državnega in zasebnega, da bo javni zdravstveni sistem v vseh pogledih učinkovit.
Naslednje pomembno vprašanje je, zakaj prihaja do pomanjkanja zdravnikov, če se je v petindvajsetih letih njihovo število skoraj podvojilo. Podroben pregled bi verjetno pokazal, da je primanjkljaj posledica slabega načrtovanja v fazi izobraževanja in usposabljanja. Posledično prihaja do primanjkljaja določenih struktur zdravnikov, kljub temu da se je skupno število močno povečalo. Razlog je verjetno tudi slaba organiziranost, zaradi katere zdravniki »ne zdravijo«, ampak se ukvarjajo z nepotrebno birokracijo, ki bi jo lahko zmanjšal že učinkovit informacijski sistem.
Reorganizacija primarnega zdravstva
Reševanje kadrovskih težav bo verjetno trajalo več let, mogoče več kot desetletje. Ministrstvo bo moralo najti način, da najprej zagotovi ustrezno strukturo izobraževanja in usposabljanja, nato pa ta kader določen čas zadrži na predvidenih mestih. V Evropi je kar nekaj primerov, ko države ali lokalne skupnosti financirajo izobraževanje posameznika, vključno s specializacijo, a mora nato ta določeno obdobje delati na območju ali v ustanovi, ki ga je spodbujala.
Vrsta za izbiro osebnega zdravnika je ena najbolj bizarnih posledic demagoških političnih sporov o delovanju zdravstvenega sistema. FOTO: Sašo Bizjak/večer
Eden ključnih ukrepov za zagotavljanje dostopnosti do zdravstvenih storitev je tudi reorganizacija primarnega zdravstva. Ta zdaj temelji na izbiri osebnega zdravnika, kar je v sodobnem času neučinkovito, celo nečloveško. Nazoren primer so vrste v Ljubljani, Slovenski Bistrici, Kamniku, Idriji, Borovnici in Cerknem pri iskanju osebnega zdravnika, ko se je prejšnji upokojil. Rešitev je dokaj enostavna: treba je ukiniti inštitut obvezne izbire osebnega zdravnika v zdajšnji obliki in pristojnosti prenesti na ustanovo. V tem primeru bi namreč morala ustanova, pa naj bo to zasebni koncesionar ali javni zavod, ob upokojitvi zdravnika poiskati novega zdravnika, medtem ko se za paciente ne bi spremenilo nič, saj je zanje še vedno odgovorna izbrana ustanova.
Takšna organizacija prinaša še vrsto drugih izboljšav. Ministrstvo lahko, na primer, predpiše minimalne pogoje za delovanje ustanove in to, koliko osebja mora imeti glede na število pacientov ali območje, ki ga pokriva. Še pomembneje je, da se lahko ustanova organizira glede na število in strukturo pacientov ter pričakovane bolezni oziroma poškodbe in temu prilagodi kadrovsko in strokovno usposobljenost osebja.
Ko govorimo o tem, kako pomemben je dogovor o organizaciji javnega zdravstva, velja še enkrat spomniti na peronizem. Zgolj tri leta po vrnitvi demokracije in Juana Peróna (ta je sicer leta 1974 preminil, nasledila ga je njegova žena Isabel) je oblast v Argentini prevzela vojska, ker se privrženci peronizma niso mogli poenotiti, kaj je peronizem.
Verjemite mi, da si nihče v Sloveniji ne želi zloma javnega zdravstvenega sistema in vzpostavitve zasilnega zasebnega zdravstvenega sistema. Niti zasebne zdravstvene ustanove ne.