Javno televizijo desnica dolga leta napada, da je politično pristranska. Gledalci pa ji očitajo nekaj povsem nasprotnega: da je previdna, neodločna in dolgočasna. Očitka sta diametralno nasprotna, njun učinek pa je enak: RTV izgublja samozavest, gledalce in javno podporo.
Med očitkoma obstaja vzročna zveza. Nenehni politični napadi jo silijo v vedno večjo previdnost. Da ne bi bila obtožena pristranskosti, se odpoveduje lastni presoji in jo nadomešča z navidezno uravnoteženostjo. Če nekdo trdi, da je Zemlja okrogla, drugi pa, da je ploščata, obema odmeri po tri minute in odločitev prepusti gledalcu. Prav to ji gledalci očitajo: da tudi ob v nebo vpijoči razliki med resnico in lažjo ne upa izreči jasne presoje z glasom lastnega novinarja. Dejstvo postane samo eno od dveh mnenj, novinar pa razdeljevalec časa med njima.
Njeni politični rušilci ji kljub temu ne nehajo očitati pristranskosti. Samo pridružijo se razočaranim gledalcem pri sklepu, da takšna televizija ni vredna njihovega denarja. Prvi jo napadajo, ker odpira neprijetna vprašanja, drugi jo zapuščajo, ker nanje ne ponudi jasnih odgovorov. Prvim pove preveč, drugim premalo. Kadar skuša izgubljene gledalce pridobiti z metodami rumenega tiska, razočara še tiste, ki od javne televizije pričakujejo več. Oboji jo slabijo – vsak s svojega konca.
Politični rušilci ji zato ne nehajo očitati pristranskosti. Pridružijo se razočaranim gledalcem samo pri sklepu, da takšna televizija ni vredna njihovega denarja. Oblast jo še naprej napada zaradi tistega, kar razkrije; gledalci jo zapuščajo zaradi tistega, česar ne razjasni. Prvo bi jo rado utišalo, drugi je nočejo več poslušati. Prvi ji očitajo, da prestopa meje nepristranskosti; drugi, da se za nepristranskostjo skriva. Ko skuša njihovo pozornost pridobiti nazaj s senzacionalizmom in metodami rumenega tiska, razočara še tiste, ki od javne televizije pričakujejo več od komercialne. Napadi in odhodi gledalcev prihajajo z nasprotnih strani, njihov učinek pa je isti.
Toda v previdnosti javne televizije moramo videti tudi sebe. Od novinarjev zahtevamo, naj zaradi resnice tvegajo službo, sami pa pred svojim nadrejenim pazimo na vsako besedo. Civilni družbi očitamo, da je premalo kritična in aktivna, ko nas pozove na javni protest, pa ostanemo doma. Zaradi udobja, strahu ali obojega. Od drugih pričakujemo pogum, ki ga sami pogosto ne zmoremo.
Javna televizija kljub temu ne sme biti samo naše ogledalo. Javne ustanove obstajajo zato, da presegajo naše povprečje: sodstvo mora biti pravičnejše od naših zamer, javno zdravstvo bolj solidarno od posameznika, javna televizija pa pogumnejša od prestrašenega državljana. Njena ureditev mora novinarju omogočiti, da pove neprijetno resnico, ne da bi bilo to osebno junaštvo.
Komercialna televizija te dolžnosti nima. Pozornost gledalca mora spremeniti v prihodek, zato se prilagaja gledanosti, oglaševalcem in potrošniškim navadam. Javna televizija mora pokazati tudi tisto, kar ni privlačno, je pa pomembno. Njeno občinstvo niso samo potrošniki, temveč državljani.
RTV ne branimo, ker je dovolj dobra, temveč ker mora postati boljša. Da bo to lahko postala, je ne smemo prepustiti tistim, ki jo najprej ustrahujejo, nato pa njen strah uporabljajo kot dokaz, da je ne potrebujemo. Toda če od nje zahtevamo pogum, ga moramo pokazati tudi sami.