Pred leti sem ob prebiranju Mandelove življenjske zgodbe razmišljal, kako bi se zasukali dogodki v Južni Afriki, če bi namesto njega prišel na oblast voditelj z lastnostmi Janeza Janše. Mandela je imel vse razloge za maščevanje. Bela manjšina je desetletja zatirala njegovo ljudstvo, njemu pa vzela sedemindvajset let življenja. Ko je iz zapora odkorakal na predsedniški položaj, bi lahko sovraštvo zatiranih spremenil v politično orožje. Podporo zanj bi zlahka dobil.

Toda storil je nasprotno. V državi, kjer so se ljudje še pred kratkim videli kot smrtni sovražniki, ni delil krivde po barvi kože. Ponavljal je, da so dobri in slabi ljudje v vsaki skupnosti in da je edina prihodnost Južne Afrike skupno življenje črnskega in belega prebivalstva. Svojo moč je uporabil za zmanjševanje sovraštva.

Tudi Janša je šel iz zapora na oblast. Tu se podobnost konča. Mandela je našel tragično sprt narod in ga skušal spraviti. Janša je našel razmeroma nesprte državljane in jim začel dopovedovati, da so razdeljeni na naše in njihove, domoljube in izdajalce, prave Slovence in ostanke prejšnjega režima. Tragično zgodbo starih staršev je spreminjal v spor med nič hudega slutečimi vnuki. Svojo moč je gradil na poglabljanju sovraštva.

Sedanji napad na RTV Slovenija je nadaljevanje iste politike. Javni medij je treba najprej prikazati kot sovražno trdnjavo, njegove novinarje kot privilegirance in politične aktiviste, njegove finančne težave pa kot dokaz, da je z njim nekaj narobe. Nato se ukinitev prispevka predstavi kot osvoboditev državljanov, čeprav bi RTV v resnici postala odvisna od vsakoletne milosti vlade. Oblast bi odločala, koliko denarja si zasluži medij, ki mora nadzorovati njeno ravnanje.

To ni spor o kakovosti programa. Slab program se izboljšuje, novinarje pa se presoja po njihovem delu. Finančno izstradanje ustanove je nekaj drugega: metoda političnega discipliniranja.

Mandela je dokazoval svojo veličino tako, da se ga nekdanjim zatiralcem ni bilo treba bati. Janša šteje strah nasprotnikov za dokaz svoje moči. Zato ga ne motijo slabi mediji, ampak neposlušni. In prav zato obramba neodvisne RTV ni obramba televizije pred kritiko, temveč obramba družbe pred oblastjo, ki bi najraje sama odločala, katera kritika je še dovoljena.