Z Mileno sva se spoznala v gimnazijskih letih. Bila je leto pred mano. Na začetku plesa, ko so volile dame, je pristopila k meni in me povabila na ples. Morda zato, ker sem bil brez plesalke. Morda zato, ker sem hotel postati pisatelj, ona pa igralka.

Najino prijateljstvo je bilo oddaljeno in pretrgano. Življenje naju je vodilo po različnih poteh in med najinimi srečanji so bila tudi dolga obdobja tišine. Morda nekatere vezi preživijo prav zato, ker jih ni treba vedno znova potrjevati.

Vmes je postala velika igralka, jaz pa sem v njej še vedno videl tudi gimnazijko, ki me je nekoč povabila na ples. V srečanjih ob kavi nikoli nisem imel občutka, da se pogovarjam z zvezdo. Ostala je Milena, kakršno sem poznal z gimnazije: topla, odprta in neposredna. Nikoli je nisem vprašal, ali se še spominja tistega plesa.

Pozneje sva se slišala in srečevala predvsem ob različnih pobudah civilne družbe. Kadar smo jo prosili, naj s svojim imenom in podpisom podpre prizadevanje za pravičnejšo in bolj solidarno družbo, ji ni bilo treba veliko razlagati. Svojega podpisa ni dajala zaradi publicitete, temveč zato, ker je razumela, da javno ime človeku ne prinaša le ugleda, ampak tudi odgovornost. Da pridejo trenutki, ko ni dovolj imeti svojega mnenja – treba ga je tudi javno zastaviti.

Velike igralce občinstvo pozna po njihovih vlogah, njihovi prijatelji pa tudi po drobnih dejanjih, v katerih se razkrije človek. Sam se bom Milene spominjal kot gimnazijke, ki me je povabila na ples, in kot prijateljice, ki desetletja pozneje ni odrekla svojega imena ljudem, kadar je verjela, da se zavzemajo za pravo stvar.

Draga Milena, hvala za tisti ples, za prijateljstvo in za vse podpise.