Po Janševi zaslugi smo dobili ekonomsko teorijo, ki jo razume vsak.
Če človek zasluži 10.000 evrov na mesec, obstaja resna nevarnost, da bo izgubil voljo do dela. Zakaj bi se trudil, če mu država od desetega tisočaka vzame skoraj polovico? Takemu človeku je treba nujno pustiti več denarja. Šele nekaj dodatnih nekaj tisočakov na računu bo v njem znova prebudilo delavnost, podjetnost in ustvarjalnost.
Pri človeku, ki zasluži 1.000 evrov, je ravno nasprotno. Če mu daš več, se poleni. Če mu država plača prispevke in doda še kako socialno podporo, ugotovi, da je življenje že dovolj udobno. Tisoč evrov je nevarna meja: še malo več in človek izgubi sleherno željo po delu.
Kritiki bodo verjetno predlagali preprost eksperiment. Dajmo direktorje za eno leto na minimalca. Če pomanjkanje tako učinkovito motivira delavce, brezposelne in umetnike, bi moralo iz naših menedžerjev narediti gospodarske tigre. Podjetja bi prihranila milijone, produktivnost pa bi eksplodirala.
Toda s tem bi dokazali, da ne razumejo bistva Janševe teorije: motivacija je relativna. Zanjo velja naravni zakon: nad določeno višino dohodka jo spodbuja več denarja, pod njo pa manj denarja.
Če želimo resnično podjetnega direktorja, mu zvišajmo plačo na 20.000 evrov. Če še vedno ni dovolj podjeten, na 30.000. Pri 50.000 bo verjetno že vstajal ob petih zjutraj.
Če želimo marljivega delavca, storimo nasprotno. Znižajmo mu plačo. Pri 700 evrih bo že precej motiviran, pri 500 bo naravnost hlepel po delu, priskrbel si bo tri zaposlitve. Brezposelnemu ukinimo podporo in ustvarili bomo vulkan podjetnosti. Umetniku ne plačujmo prispevkov in iz njega bodo bruhnili romani, simfonije in freske.
Največji razvojni potencial imajo po tej teoriji seveda brezdomci. Njim smo odvzeli skoraj vse, zato morajo biti med najbolj motiviranimi ljudmi v državi.
Skratka, nova socialna fizika je preprosta. Bogati imajo premalo, da bi hoteli delati. Revni imajo preveč, da bi hoteli delati.
Prvim je zato treba dati. Drugim vzeti. In ko bodo prvi dovolj bogati, drugi pa dovolj revni, bomo končno živeli v družbi, v kateri bodo vsi optimalno motivirani.
Temu se je nekoč reklo razredna politika. Danes se temu reče spodbujanje produktivnosti in ustvarjalnosti.