V tem časopisu smo istega dne prebrali članek in komentar o potresni nevarnosti v Sloveniji. Obe besedili sta podrobno obravnavali zavarovanje za škodo, ki bi jo povzročil potres, nobeno pa se ni lotilo vprašanja, kdo, kako in kdaj bo zaščitil ljudi v stavbah, za katere vemo, da se bodo verjetno porušile že ob nekoliko močnejšem potresu.  

Slovenija je potresno ogrožena država. Tri četrtine gospodinjstev ni zavarovana za škodo ob potresu, zato naj bi država uvedla obvezno zavarovanje stanovanj v večstanovanjskih stavbah. Pobudo za to zavarovanje je dala državna Agencija za zavarovalni nadzor, oblikovala pa delovna skupina, v kateri so poleg ministrstev sodelovale tudi zavarovalnice. Prispevka učinkujeta kot podpora obveznemu zavarovanju potresne škode – ukrepu, ki bo neposredno koristil zavarovalnicam, prebivalcem pa ne bo prinesel niti trohice večje varnosti. ­

Zastavlja se vprašanje, kdo bo prejel zavarovalnino, če se bo deset ali več nadstropna stolpnica zrušila na svoje stanovalce. V Ljubljani živi dva tisoč meščanov v petnajstih stolpnicah, katerih potresna varnost je na lestvici od ena do sto  ocenjena s številko sedem, kar pomeni, da bi jih porušil že potres, manjši od tistega v okolici Zagreba pred nekaj leti. Poznam kar nekaj znancev, ki v te zgradbe ne marajo vstopiti. Ker so med železobetonskimi ploščami nadstropij samo opečnate stene brez trohice železja, se ne bi nagnile ali prevrnile, temveč bi se nadstropja palačinkasto sesedla drugo na drugo. Možnost za preživetje stanovalcev bi bila zelo majhna. Zavarovalnino bi torej (morda) prejeli njihovi dediči. Z nekaj cinizma menim, da bi morale zavarovalnice poleg zavarovanja potresne škode ponuditi še življenjsko zavarovanje. Poslovni paket bi bil popoln: zavarovalnina dedičem za porušeno stanovanje in mrtve svojce, država pa dobi odpustek za odlašanje z načrtom, kako preprečiti oboje.

Ne nasprotujem zavarovanju za potresno škodo. Za človeka, ki preživi in ostane brez doma, je zavarovalnina neprecenljiva. Prav je, da zavarovalnica ponuja vsaj delno povračilo vrednosti zidov , ob tem pa morata država in mesto varovati življenja za temi zidovi. Strokovne analize so petnajst ljubljanskih stolpnic uvrstile na vrh potresno ogroženih stavb v državi in izrecno zapisale, da zaradi števila nadstropij in prebivalcev zahtevajo prednostno obravnavo. Raziskane so bile tudi različne rešitve: od utrditve obstoječih konstrukcij do rušenja in nadomestne gradnje. Ne manjka torej ne znanja niti predlogov, manjka pa odločitev oblasti, da jih začne uresničevati. Oblast za te stavbe ve. Ve tudi, da etažni lastniki tako zahtevnega in dragega posega ne morejo izpeljati sami. Ne gre za zamenjavo strehe ali pleskanje stopnišča, pri katerem se stanovalci dogovorijo za nekaj tisoč evrov iz rezervnega sklada. Gre za poseg, ki zahteva prostorske načrte, preselitev ljudi, sodelovanje številnih lastnikov ter odločilno finančno in organizacijsko vlogo države in občine. Kljub temu se leta vrstijo samo študije, posveti, resolucije, akcijski programi, napovedi potresnih izkaznic in vedno nove delovne skupine. Resolucija »Prehitimo potres« je bila sprejeta, toda akcijskega načrta ni, kaj šele, da bi se začela sistematična sanacija, ki bi v resnici hotela prehiteti potres.

Potres se seveda ne bo ravnal po neobstoječi časovnici odgovornih ministrstev. V takih okoliščinah zveni morbidno, da bi država lastnike stanovanj zakonsko prisilila k plačevanju premij za finančne posledice nevarnosti, ki jo dobro pozna, vendar ne kaže dovolj volje, da bi jo pravočasno in sistematično zmanjšala. Zavarovalnice bi dobile več sto tisoč novih strank, država odpustek za nadaljnje odlašanje, stanovalci pa polico, ki jih ne bi niti za las bolje varovala pred betonskimi ploščami nad njihovimi glavami.

Obvezno potresno zavarovanje je lahko smiseln del celovitega načrta, ne sme pa postati nadomestilo za protipotresno obnovo stavb. Vrstni red bi moral biti obraten: najprej javna in poimensko določena evidenca najbolj nevarnih stavb, jasna razvrstitev prednostnih objektov, rok za sanacijo ali nadomestno gradnjo ter zagotovljen državni in občinski denar. Poleg tega je treba zaustaviti energetsko obnavljanje fasad stavb, katerih nosilna konstrukcija ne bo zdržala potresa.  

Ljudem, ki živijo v ogroženih stolpnicah, država in mesto ne moreta zgolj reči: vaša stavba se utegne porušiti, zato poskrbite za dobro zavarovalno polico. To ni zaščita prebivalstva, temveč alibi pred očitkom, da ni storila ničesar. Pri tem ne govorimo o nedosegljivih milijardah. Protipotresna utrditev osmih stolpnic, ki jih ne bi bilo treba porušiti, bi stala približno 16 milijonov evrov – manj, kot je vredna ureditev enega samega odseka Barjanske ceste. Za mesto in državo zgolj ena od mnogih investicij, za tisoč prebivalcev osmih stolpnic pa razlika med varnim domom in nenehnim strahom pred ruševinami in smrtjo.

Pošteno moram dodati, da je Mestna občina Ljubljana strokovno in finančno podprla prve korake pri reševanju problema. Toda začetni vložek še ne zagotavlja končne rešitve: največji stroški pa tudi odgovornost za izvedbo in jasen časovni načrt ostajajo odprti.

Potresa ne moreta preprečiti ne država ne lokalna oblast. Lahko pa preprečita, da bi se ob njem porušile stavbe, za katere vesta, da so življenjsko nevarne. Če tega ne storita, jima po katastrofi ne bo pomagalo pojasnilo, da so bile ruševine dobro zavarovane. Z zanimanjem zato pričakujem, kaj bodo kandidati za ljubljanskega župana obljubili ljudem, ki v teh stavbah živijo.