Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Peter Jambrek je desni parlamentarni večini, katere ideolog je, povedal, kaj naj stori, če ji ustavni sodniki preprečijo uresničiti njeno voljo:

»Poveš jim, da so irelevantni, brezpredmetni, jih ignoriraš.«

Še nekaj stavkov prej je sam priznal, da so odločbe ustavnega sodišča obvezujoče. Jambrek torej ne govori iz pravne nevednosti. Zavestno predlaga, naj oblast zavrne odločbe, s katerimi se ne strinja, čeprav ve, da jo zavezujejo.

To ni dopustna kritika sodbe, s katero se ne strinjaš. To je poziv k bojkotu ustavnega sodišča in političnemu rušenju institucije, ki državljane varuje pred samovoljo oblasti.

Ustavnega sodišča ni treba formalno ukiniti. Dovolj je, da vladajoča večina njegovih odločb ne izvršuje. Sodišče lahko še naprej zaseda, piše odločbe in jih objavlja, vendar postane prazna kulisa. S tem je sodna veja oblasti obglavljena. Parlamentarna večina sprejema zakone, vlada jih izvaja, obe skupaj pa odločata še o tem, ali so njuna dejanja skladna z ustavo. Oblast postane sodnik v lastni zadevi. Ustava se iz najvišjega zakona spremeni v neobvezno priporočilo, ki velja samo, kadar oblasti ne ovira.

Jambrek govori o ustavni krizi, vendar pred njo ne svari. Desnici razlaga, kako naj jo sproži. Žan Mahnič je njegovo doktrino že prevedel v neposredno politično grožnjo: napovedal je »resen razmislek«, ali naj se odločbe ustavnega sodišča sploh še upoštevajo.

Sporočilo oblasti je jasno: kadar ji bo ustavno sodišče preprečilo samovoljo, ne bo spremenila svojega ravnanja, ampak bo odpravila moč sodišča. To je ustavno brezpravje.

Jambrek desnici svetuje, kako naj ustavo odpravi kot mejo svoje oblasti. To je napoved ustavnega udara.