Ne vemo še, kakšen bo novi Muzej slovenske osamosvojitve. Toda skrb, da zgodovine ne bo prikazal objektivno, ni niti predsodek niti politično podtikanje. Slovenska desnica si osamosvojitev že desetletja prisvaja kot svojo zgodovinsko in moralno lastnino. Sebe predstavlja kot njenega skoraj edinega nosilca, politično levico pa kot omahljivko, zaviralko, »napačno stran zgodovine« in včasih celo kot izdajalko narodnih interesov. Janez Janša nenehno opisuje politično ločnico med desnim in levim polom kot ločnico med tistimi, ki jim je bila osamosvojitev »intimna opcija«, in tistimi, ki jim ni bila.
Zato bo muzej izpit iz zgodovinske poštenosti.
Ali bo osamosvojitev prikazal kot delo izbrane peščice najbolj vidnih osebnosti tistega časa ali kot rezultat širokega demokratičnega gibanja?
Ali bo povedal, da Slovenija ni nastajala samo v strankarskih štabih, kabinetih in za govorniškimi pulti, ampak tudi v Odboru za varstvo človekovih pravic, mirovnih, kulturnih, sindikalnih, intelektualnih in drugih civilnodružbenih gibanjih? Ali bo priznal vlogo ljudi z različnih političnih strani – tudi tistih, ki so se razlikovali glede poti, hitrosti, oboroževanja in prihodnje ureditve države, vendar zaradi tega še niso bili nasprotniki slovenske samostojnosti?
Bil sem zraven. Zato vem, da demokratizacije niso vodili samo ljudje, ki so pozneje prevzeli oblast. Civilna družba jih je pogosto prehitevala, silila k dejanjem in jim določala meje. Odbor za varstvo človekovih pravic ni bil strankarski oddelek in množice, ki so se mu pridružile, niso bile statisti v zgodbi nekaj poznejših državnikov.
Za ponarejanje zgodovine si ni treba izmisliti niti ene laži. Vsi dokumenti so lahko pristni, vsi datumi pravilni in vse fotografije resnične – pa je pripoved kljub temu lažna, če so junaki skrbno izbrani, vsi drugi pa zamolčani, potisnjeni na rob ali celo predstavljeni kot nasprotniki osamosvojitve.
Oblast si spomenikov ne postavlja samo iz brona in kamna. Lahko si ga zgradi tudi kot muzej, v katerem sama stoji v središču, okrog njega pa ni ničesar. To ne bi bilo nič drugega kot nadaljevanje stare navade, po kateri vsaka oblast iz zgodovine odstrani prejšnje junake in na njihovo mesto postavi svoje.
Novi muzej bo pošten samo, če bo pokazal, da osamosvojitev ni bila last desnice, levice, Demosa ali katerega koli posameznika. Bila je skupno dejanje državljanov.
Če bo ustvarjal njene politične lastnike, ne bo varoval zgodovine. Privatiziral jo bo.