Slovenska politika je na površini razklana skoraj do državljanske vojne. Levi in desni se spopadajo zaradi partizanov in domobrancev, muzejev, zastav, migrantov, družine, spola, umetnosti in zgodovinskega spomina. Volivci naj bi verjeli, da se poslanci obeh polov niti ne pozdravljajo, kaj šele, da bi sodelovali.
Potem pa zadiši po milijardah – in čudež se zgodi.
Trije poslanci Svobode, dva poslanca SDS ter po en poslanec SD in NSi so ustanovili Klub posavskih poslancev. Med njegovimi glavnimi nalogami sta dokončanje HE Mokrice in priprava umeščanja JEK 2. Prva predsednica kluba Nataša Avšič Bogovič je bila pred vstopom v politiko svetovalka uprave Gen-I. Zdaj za isto mizo sedi s poslancem SDS Tomažem Liscem, s katerim sta že leta 2024 sodelovala pri političnem utrjevanju projekta JEK 2 pred načrtovanim referendumom.
Sodelovanje poslancev različnih strank samo po sebi ni nič slabega. Nasprotno: pri skrbi za ljudi bi ga potrebovali veliko več. Toda zakaj takšnega soglasja ni mogoče doseči pri javnem zdravstvu, dostopnih stanovanjih, revščini, dolgotrajni oskrbi, dostojnih pokojninah ali zaščiti delavcev?
Zakaj se sposobnost dialoga tako zanesljivo prebudi prav pri projektih, pri katerih se vrtijo milijarde javnega denarja?
Kulturni boj, s katerim nas vsak dan bombardirajo, ljudi deli vodoravno: na leve in desne, naše in vaše, domoljube in izdajalce, verne in neverne. Medtem pa kapitalska in politična elita precej bolj tiho načrtujeta resnično delitev družbe – navpično, na tiste, ki bodo od velikih poslov bogateli, in tiste, ki jih bodo plačevali.
Ljudstvo se prepira o simbolih. Elita se dogovarja o denarju.
Zato tudi ne bo dovolj, da bo nekoč Janševo vlado zamenjala druga. Če bodo stranke, ki bodo prišle za njo, nadaljevale enako povezovanje politike in kapitala, ne bomo dobili drugačne politike. Za isto mizo bodo še naprej sedele iste stranke, le sedežni red bo drugačen in sestanek bo morda vodil drug koordinator. Resnični odločevalci v ozadju pa bodo ostali isti.
Od oblasti, ki se z nasprotniki prepira zaradi preteklosti, z njimi pa složno dogovarja o prihodnji razdelitvi milijard, najbolj potrebni ne morejo pričakovati veliko.
Ali prav to ne pojasnjuje, zakaj se opozicija po skoraj pol leta nove oblasti še vedno ne more dogovoriti, kaj naj bi sploh počela? Morda njen problem ni samo pomanjkanje poguma, idej ali vodstva. Morda Svobodo in SD pri ključnih ekonomskih interesih s SDS in NSi povezuje več kot skupna opozicijska klop z Levico.