Janez Janša je afero poslanca Borisa Mijiča označil za malenkost. Tokrat ima skoraj prav.

Mijič je res malenkost – če ga primerjamo z Janezom Janšo.

Mijič je poslanec. Janša pa je bil obrambni minister v času, ko je iz slovenskih skladišč na Hrvaško in v Bosno odhajalo orožje, zanj pa so prihajali milijoni nemških mark, tudi v gotovini. Po več kot treh desetletjih še vedno nimamo javno preverljivega obračuna. Ne vemo natančno, koliko orožja je bilo prodanega, koliko denarja prejetega in kam je izginilo več deset, morda celo več sto milijonov mark. Janša javnosti nikoli ni položil popolnega računa.

Ni bilo sodno dokazano, da je denar od orožja vzel Janša. Toda sodišče tega ni nikoli vsebinsko presojalo, saj očitki o izginuli kupnini niso doživeli sodnega epiloga. Podobno se je končala Patria: pravnomočna obsodilna sodba je bila razveljavljena, ponovljeni postopek pa ustavljen zaradi zastaranja. Odsotnost obsodbe zato ni potrditev, da Janša očitanih dejanj ni storil. Še vedno ostaja tudi vprašanje: kje je denar od orožja?

Človek, ki je vodil ministrstvo, skozi katero so tekli eni največjih in najbolj nepreglednih poslov v zgodovini države, danes kot predsednik vlade razsoja, kaj je velika afera in kaj malenkost, kaj sodi v televizijska poročila in kaj se v njih znajde zato, ker njegovi politični nasprotniki delajo iz muhe slona.

Da, gospod Janša, Mijič je malenkost.

Malenkost v primerjavi z orožjem, kovčki gotovine in nepojasnjenimi milijoni.

Malenkost tudi zato, ker je Mijič »samo« poslanec, vi pa ste bili minister in ste danes predsednik vlade.

Toda Mijičeva majhnost ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Razkriva samo velikost vaše.