Tadej Pogačar je na letošnji Dirki po Franciji dvakrat pokazal, da največji ni nujno tisti, ki pobere vse zmage. Najprej je etapno zmago, ki jo je imel na dosegu, prepustil mlademu moštvenemu kolegu Isaacu del Toru. Pozneje se je odpovedal še eni priložnosti za zmago, ker se je odločil delati zanj in mu pomagati ohraniti mesto na končnem zmagovalnem odru.

Gola tekmovalnost bi mu narekovala drugače: vzemi vsako zmago, ki jo lahko, vsak uspeh spremeni v nov osebni rekord, nikoli ne imej dovolj. Solidarnost pa pravi: prav zato, ker si močan, lahko del svoje moči uporabiš za pomoč drugim. 

Ni naključje, da sta se Pogačarju prav ti dve etapi najbolj vtisnili v spomin. Spoznal je, kako težko, a tudi lepo je delati za drugega – in kako veliko zadovoljstvo lahko prinese takšno dejanje. Deliti je lepše kot samo dobivati. Ne le za tistega, ki nekaj prejme, temveč tudi za tistega, ki daje. Pogačar je imel na tej dirki veliko razlogov za veselje, toda med najlepše spomine sta se zapisala dneva, ko ni dokazoval svoje premoči, temveč nesebičnost. 

Kolesarski zmagovalci na cilju vedno znova izrekajo resnico, ki jo tekmovalna družba rada odriva: zmagovalec je res samo eden, toda do tja so ga pripeljali drugi. Nihče ne zmaguje povsem sam in noben uspeh ni samo njegov.

V tem je tudi nauk za ves svet. Civilizacije ne bo rešilo občudovanje tistih, ki kopičijo bogastvo in moč, temveč družbeno priznanje tistim, ki svoje delo, znanje in moč namenjajo drugim. Šele ko bo delo za skupno dobro veljalo za večji dosežek kot osebno bogatenje in oblast, bo človeštvo dobilo možnost, da se reši pred samim seboj.