Članek direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana v Mladini 17. 7. 2026, napisan kot odgovor na kritike civilnih iniciativ zaradi poskusnega uvajanja administrativnega dne, zastavlja nova vprašanja. Direktorica ga utemeljuje s potrebo, da se zdravstveni dom prilagodi vrednotam (!) mlajših zdravnikov: njihovim pričakovanjem glede prožnejšega dela, družinskega življenja in prostega časa, pa tudi mamljivim ponudbam koncesionarjev, ki jih vabijo z delom od doma. Njeno sporočilo je odkrito: delodajalec se bo njihovim zahtevam prilagodil ali pa bo ostal brez njih. S tem je pojasnila, zakaj naj bi bil administrativni dan koristen za zdravnike in morda za omejevanje njihovega odhajanja med zasebnike, ne pa tudi, ali je dober za paciente. Direktorica torej opozarja na resničen problem pomanjkanja zdravnikov in konkurence koncesionarjev. Toda iz pravilno postavljene diagnoze še ne sledi, da je administrativni dan tudi prava rešitev. Javni zavod mora zdravnike zadržati, vendar ne more vsake njihove želje spremeniti v organizacijsko pravilo, ne da bi prej dokazal, da se zaradi tega ne zmanjšujeta dostopnost in kakovost obravnave.
Direktorica navaja, da med storitve, ki jih zdravnik lahko opravlja od doma, ne spadajo le pisanje receptov, odločanje o bolniških staležih in pregledovanje laboratorijskih izvidov, temveč tudi svetovanje pacientom o njihovih zdravstvenih težavah. Tu se zastavlja ključno vprašanje: ali je vseeno, če zdravnik bolnika sploh ne vidi? Pacient praviloma ne pride z diagnozo, ampak s svojo razlago težav. Med pogovorom, pregledom in dodatnimi vprašanji zdravnik pogosto odkrije, da je bistvo bolezni drugje, kot je sprva kazala bolnikova pripoved. Posvet na daljavo je lahko dragocena dopolnitev obravnave, ne more pa postati njen nadomestek. Če sprejmemo usmeritev, da je mogoče vse več zdravstvenih težav obravnavati brez neposrednega pregleda, spreminjamo samo bistvo družinske medicine.
Delo zdravnikov na daljavo se je razširilo med epidemijo covida 19 in po njej ostalo. Njegov namen je bil verjetno hkrati izboljšati izrabo delovnega časa, olajšati delo zdravnikom in povečati dostopnost pacientov. Toda direktorica sama ugotavlja, da se njegov obseg povečuje, ker bolniki zaradi iste težave kličejo večkrat, zdravnik pa mora vsakokrat znova odpirati dokumentacijo in preverjati izvide. Več klicev lahko zato vzame več časa kot en obisk, čakalnice pa so medtem prazne; direktorica govori o »sindromu praznih stolov«. Iz tega ne sledi, da moramo delu na daljavo namenjati vedno več časa, temveč da so nekatere njegove oblike neučinkovite in bi jih bilo treba vrniti v ambulante, kjer je mogoče bolnikove težave obravnavati celovito.
Delo na daljavo zato potrebuje reformo in standardizacijo. Stroka bi morala jasno določiti, katere storitve je varno in smiselno opraviti po telefonu ali elektronskih poteh in v katerih primerih mora biti pacient pregledan. Sedanja logika je obrnjena na glavo: ker se delo na daljavo povečuje, postane njegova rast razlog za uvedbo administrativnega dne. Pri tem direktorica pogosto kot argument navaja, da podobno ravnajo koncesionarji ali druge ustanove. Toda razširjenost neke prakse še ni dokaz njene pravilnosti. V medicini mora biti merilo, ali neka organizacija izboljšuje zdravljenje in dostopnost pacientov, ne pa koliko drugih jo je že prevzelo. Če tega samopomnožujočega se procesa ne bomo prekinili, utegne dan z bolniki postati izjema, dan brez njih pa pravilo.
Direktorica poskusno delo dveh zdravnic označi kot pilotni projekt. Toda projekt ne postane projekt že zato, ker ga tako poimenujemo. Potrebuje jasen cilj, ustrezno preiskovano in primerjalno skupino, vnaprej določene kazalnike, merila uspeha in način vrednotenja. Iz izkušenj dveh zdravnic, ki sta se za tak način dela verjetno odločili tudi zaradi osebnih interesov, ni mogoče sklepati, kako bi sistem deloval, če bi ga uporabljala večina zdravnikov. Dve ambulanti nista reprezentativen vzorec za celoten zdravstveni dom. Kaj bodo sploh merili? Zadovoljstvo zdravnic in število opravljenih pogovorov ali tudi čakanje na osebni pregled, kakovost obravnave pri nadomestnem zdravniku, morebitne prepozne napotitve na urgenco in zanesljivost presoj na daljavo? Izraz pilotni projekt je v tem primeru predvsem retorično sredstvo, ki organizacijski improvizaciji daje videz znanstvene utemeljenosti. Brez ustrezne metodologije lahko ta poskus pokaže le, ali tak način dela ustreza dvema zdravnicama.
Direktorica zavrača možnost, da bi administrativni dan zmanjšal dostopnost pacientov do osebnega zdravnika in poslabšal kakovost njihove obravnave, vendar tega z ničemer ne dokazuje. Stavek, da se za paciente ne bo nič spremenilo, ne zadošča. Osebni stik in pregled sta jedro družinske medicine. Če je mogoče družinsko medicino vse bolj krčiti na telefonske pogovore, elektronska sporočila in administrativno odločanje, bo velik del tega dela prej ali slej res lahko opravil algoritem. Prav zato ostaja osebni pregled nepogrešljiv del zdravniškega poklica. Zato se ne bi smeli spraševati le, ali je takšna organizacija privlačna za zdravnike, temveč predvsem, ali je skladna s strokovnimi usmeritvami in vrednotami klinične medicine. Če to vprašanje zanemarimo, bomo v imenu prilagajanja zahtevam zdravnikov postopoma izgubili tisto, kar bi morali najbolj varovati: dostopnega zdravnika, ki pacienta ne le sliši, ampak ga tudi vidi, pregleda in prevzame odgovornost za svojo klinično presojo.