Ko politika noče izreči očitnega, moramo to storiti državljani.
Poslanec Boris Mijič se je v nekaj mesecih mandata znašel v središču razkritij o neplačanih obveznostih do delavcev in države, spornih ravnanjih njegovega podjetja ter lažeh o svoji izobrazbi.
Mijič se je opravičil in izjavil, da prevzema vso odgovornost. Toda kakšno odgovornost prevzema, če ostaja v poslanskem naslanjaču? Odgovornost, ki nima posledic, je prazna beseda, namenjena temu, da bi se ublažil pritisk javnosti.
Državljani seveda niso pristojni, da bi odločali o Mijičevi kazenski krivdi. O njej lahko odločajo samo pristojni organi in sodišče. Lahko pa se izrečejo o nečem, za kar sodišče ni potrebno: ali je Boris Mijič po vsem razkritem še vreden zaupanja, ki ga zahteva poslanska funkcija?
Poslanec ni samo človek z veljavnim mandatom. Je predstavnik ljudstva, sprejema zakone, odloča o pravicah delavcev, davkih, javnem denarju in pravilih, ki jih moramo spoštovati vsi. Zato zanj ne more veljati merilo, da sme ostati na položaju, dokler ni pravnomočno obsojen. To je najnižje merilo kazenskega prava, ne pa merilo politične integritete.
Še bolj nedopusten od Mijičevega vztrajanja je molk vladajoče koalicije. Stranke, ki so pred volitvami obljubljale boj proti korupciji, klientelizmu, lažem in zlorabam, danes ne zmorejo jasnega poziva: da mora Boris Mijič odstopiti.
Zakaj molčijo? Zakaj ga verjetno prepričujejo, naj ne odstopi pred desetim oktobrom? Zakaj mu predsednik njegove stranke morda celo preprečuje, da bi prevzel edino politično odgovornost, ki še kaj pomeni?
Ker je Mijič kot poslanec del sedanje oblasti. Ker je do desetega oktobra nujno potreben, da se preprečijo nadomestne volitve, na katerih bi lahko zmagal kandidat opozicije. Ker so načela sveta samo toliko časa, dokler zaradi njih ni ogrožena politična večina.
Kadar gre za političnega nasprotnika, vladajoči govorijo o ničelni toleranci, integriteti in takojšnji odgovornosti. Kadar se enako hudi očitki nanašajo na poslanca, ki jim pomaga ohranjati oblast, postanejo nenadoma previdni, razumevajoči in nemi.
To bo trajalo do desetega oktobra. Po tem datumu se bo zgodil čudež. Vladajoče stranke bodo nenadoma znova odkrile moralo. Postale bodo načelne, odločne in nepopustljive. Mijiču bodo po hitrem postopku dopovedale, da je njegov položaj nevzdržen, in ga pozvale, naj odide. Nato se bodo pred javnostjo hvalile, da njegov odstop dokazuje njihovo zavezanost politični higieni, odgovornosti in ničelni toleranci do nepravilnosti.
To je dvojna morala oblasti. Državljani ji moramo nastaviti ogledalo. Ob tem pa ne pričakujmo, da bo zaradi tega storila tisto, kar bi morala. Namesto nje moramo to storiti mi: zahtevati, da Boris Mijič nemudoma odstopi.