Borut Stražišar v današnjem Delu v članku o slovenskem zdravstvu uporabi znamenito prispodobo Garretta Hardina o skupnem pašniku.

Vsak pastir ravna na videz razumno: na pašnik pripelje še eno žival, saj bo ves dodatni dobiček njegov, škodo zaradi čezmerne paše pa si bodo razdelili vsi. Enako stori drugi pastir, nato tretji in četrti. Nihče sam ne namerava uničiti pašnika, vendar ga vsi skupaj nazadnje uničijo: korist si prisvaja vsak zase, posledice pa prelaga na skupnost.

To je presenetljivo natančna podoba dogajanja v slovenskem zdravstvu, ki je bilo doslej spontano in kaotično, sedanja oblast pa ga namerava podpreti z zakoni.

Posamezni zasebni izvajalec želi pridobiti še enega zdravnika, še eno medicinsko sestro in še nekaj bolje plačanih, praviloma manj zahtevnih storitev. Zanj je to korist. Toda novega kadra zaradi tega ni nič več. Tudi javnega denarja ni nič več – pašnik ostaja isti. Isti ljudje se zgolj selijo iz javnih zdravstvenih zavodov, ki morajo še naprej zagotavljati urgenco, zdravljenje najtežjih bolnikov, neprekinjeno oskrbo, izobraževanje novih zdravstvenih delavcev, raziskovanje, dostopnost v vseh delih države in pripravljenost na epidemije.

Dobiček se tako privatizira, škoda pa porazdeli med vse državljane.

Geslo, da mora »denar slediti bolniku«, je v razmerah omejenega kadra pravzaprav logika posameznega pastirja. Več trga ne ustvari niti enega novega zdravnika, medicinske sestre ali bolniške postelje. Lahko pa postopoma izčrpa skupni pašnik – javno zdravstveno mrežo, od katere smo odvisni vsi.

Ko bo njeno jedro porušeno, ga ne bo mogoče obnoviti v enem mandatu. Morda niti v enem desetletju.

Prirejeno po: Borut Stražišar, »O slovenskem zdravstvu kot tragediji javnega dobra«, Delo, 18. julij 2026. Prispodoba skupnega pašnika temelji na delu Garretta Hardina »The Tragedy of the Commons«, Science, 1968.