Slovenija še ni propadla država. Toda pred našimi očmi lahko propade kot pravna država.
Oblast je bila postavljena po ustavni poti. To pa ne pomeni, da je vse, kar stori, legitimno. Volilna zmaga ni dovoljenje za kršenje ustave, ukinjanje pravic, prepovedovanje referendumov, podrejanje ustanov in spreminjanje laži v uradno državno resnico.
Zakon ni pravičen in legitimen samo zato, ker je zanj pritisnilo gumb dovolj poslancev. Parlamentarna večina lahko uzakoní skoraj karkoli, zlasti kadar ustavnopravno neznanje poslancev tekmuje z njihovo moralno otopelostjo, politična vest pa se umakne goli poslušnosti. Poslanec, ki zavestno glasuje za krivico, protiustavnost ali laž, se ne more skrivati za strankarsko disciplino: za svoj glas je osebno odgovoren. Kdor je pripravljen izglasovati vsak ukaz, ki pride z vrha, ni več predstavnik ljudstva, ampak sokrivec oblasti.
Takrat parlament ni več zakonodajalec, ampak glasovalni stroj. Vlada ne vlada več s pravom, ampak s silo večine. Država pa ni več skupnost državljanov, temveč plen oblasti.
Še nevarnejše od slabih zakonov je sistematično uničevanje pomena besed. Najvišji predstavniki oblasti laž razglašajo za resnico, napad na ustavo za njeno varovanje, omejevanje pravic za obrambo svobode, podrejanje ustanov za njihovo osvoboditev in utišanje nasprotnikov za poenotenje naroda.
To ni več navadna politična propaganda. To je orwellovski jezik oblasti, v katerem besede ne opisujejo resničnosti, ampak jo prikrivajo. Mir pomeni podporo vojni, svoboda pomeni poslušnost, pravna država pomeni pravico oblasti, da sama določa, kaj je pravo. Laž se ne izreče samo enkrat, ampak se nenehno ponavlja z namenom, da bi postala obvezna resnica za vse.
Oblast, ki mora svoje ravnanje nenehno prikrivati z lažmi, sprevračanjem pomenov in preprečevanjem poskusov, da bi se njena sporna ravnanja sploh preiskala, sama priznava, da svojega početja ne more pošteno zagovarjati. Ne zahteva več soglasja državljanov, ampak njihovo odpoved lastnim očem, razumu in spominu.
Državljani takšni oblasti ne dolgujemo politične pokorščine. Njene protiustavne zakone moramo zavračati z vsemi sredstvi demokracije: pred sodišči, na referendumih, na ulicah in z mirno državljansko nepokorščino, če nam zapre tudi zakonite poti odpora.
Država začne propadati tisti trenutek, ko pravo ne omejuje več oblasti, ampak oblast uporablja zakone, da bi odpravila vse omejitve. Dokončno pa propade takrat, ko od državljanov zahteva, da laž imenujejo resnica in samovoljo demokracija.
To ni več oblast v imenu ljudstva. To je oblast nad ljudstvom.