V intervjuju za Delo je dr. Erik Brecelj izrekel očitek, ki potrebuje odziv. Dejal je, da zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ob koncu mandata Golobove vlade ni bil sprejet zato, ker smo pobudniki zakona o prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) po referendumu izkoristili pravna sredstva in se pritožili na državno volilno komisijo, vrhovno sodišče in nato še na ustavno sodišče, in s tem preprečili, da bi ZZVZZ v državnem zboru prišel na vrsto. Po njegovem naj bi bila Bogdan Biščak in jaz med najbolj izpostavljenimi akterji tega postopka in naj bi nama bilo pomembneje »ukvarjati se z evtanazijo kot rešiti ZZZS. Tukaj so levi in desni igrali pingpong – kot da bi se dogovorili.«
Ta razlaga je povsem neutemeljena in krivična. Brecelj nama z Bogdanom Biščakom pripisuje zavestno zaviranje sprejema ZZVZZ, čeprav za tak očitek ne navede nobenega dokaza. Legitimno uporabo pravnih sredstev, ki jih zagotavljata ustava in zakon, spreminja v domnevno politično sabotažo. Takšna interpretacija ne vzdrži resne presoje.
Brecelj očitno meni, da bi morali zaradi pomembnosti drugega zakona spregledati domnevne nepravilnosti in se odpovedati pravnim sredstvom pri predhodnem zakonu. Sam menim nasprotno. Če bi državljani vsakič, ko oblast razglasi nek zakon za posebej pomembnega, odstopili od svojih ustavnih pravic, bi pravna država obstajala samo še takrat, ko oblasti to ustreza. Ali naj se odpovemo tudi referendumu o intervencijskem zakonu zato, ker se s tem zaustavljajo postopki v zvezi z načrtovanimi zakoni, ki posegajo na področje tega omnibus zakona? Če poslovniška pravila določajo, da mora drugi zakon zaradi tega počakati, so posledice takšne procesne ureditve odgovornost zakonodajalca in politike, ne pa civilne družbe.
Če bi sprejeli logiko, ki jo zagovarja Erik Brecelj, bi to pomenilo, da se morajo državljani odpovedati svojim ustavnim pravicam vsakič, ko oblast ali del politike presodi, da je nek drug zakon pomembnejši. To pa ni več demokracija. Demokracija temelji prav na tem, da lahko državljani izpodbijajo odločitve oblasti, pa čeprav s tem oblasti otežujejo delo.
Brecljev očitek pa je zame presenetljiv še iz osebnega razloga. Govori namreč o zakonu, katerega oblikovanje in dokončanje v zadnjem letu mandata Cerarjeve vlade je prevladujoče slonelo na mojih ramenih. Zato je trditev, da mi je bilo pomembneje ukvarjati se z ZPPKŽ kot z usodo ZZVZZ, preprosto nelogična. Očita mi, da sem načrtno spodkopaval lastno delo.
Brecelj meni, da bi sprejem ZZVZZ dva meseca pred iztekom mandata rešil zdravstveno reformo. Spregleduje, da je nova oblast že z intervencijskim zakonom odpravila ključne reformne ukrepe Golobove vlade na področju zdravstva in bo to storila tudi z ZZVZZ, saj napoveduje radikalno spremembo zdravstvene blagajne, zelo verjetno njeno privatizacijo. Morebitni novi ZZVZZ je ne bi prav nič oviral.
Očitek, da je nekajmesečna zamuda odločila usodo javnega zdravstva, je politično precej naiven. Sam sem prepričan, da bi se ključni dosežki zdravstvene reforme lahko ohranili samo pod pogojem, če bi bili sprejeti v prvi polovici Golobovega mandata (ker bi se ukrepi že utrdili), ali pa v primeru, da bi Golobova vlada dobila še en mandat. Toda za to bi morala po mojem mnenju storiti vsaj še dva pomembna koraka.
Prvič, odpraviti bi morala regresivni pavšalni obvezni zdravstveni prispevek in ga nadomestiti s pravičnim, sorazmernim prispevkom glede na dohodek. Drugič, zagotoviti bi morala, da ima vsak prebivalec svojega osebnega zdravnika (kar bi bilo z zvišanjem delovnega normativa družinskih zdravnikov povsem izvedljivo). Prepričan sem, da bi ji ta dva koraka zagotovila dovolj dodatnih glasov za oblikovanje parlamentarne večine.
Če je bil ZZVZZ res tako življenjskega pomena za ohranitev javnega zdravstva, potem je nenavadno, da Brecelj danes odgovornost za njegovo nesprejetje pripisuje civilni družbi. Kot predsednik Strateškega sveta za zdravstvo je imel štiri leta bistveno več možnosti vplivati na zdravstveno politiko in zakonodajni proces kot katerikoli predstavnik civilne družbe.
Pravi razlog za zastoj reforme ni bil v tem, da so državljani vztrajali pri spoštovanju načel pravne države. Bistveno večji problem je bil, da se vladajoča koalicija ni zmogla poenotiti o ključnih korakih reforme javnega zdravstva in jih tako utrditi, da bi preživeli tudi menjavo oblasti.
Odgovornosti za to ni mogoče prevaliti na civilno družbo, ki je po mnenju mnogih opazovalcev prav s svojim pritiskom in sodelovanjem pri pripravi zakonskih rešitev pomembno prispevala k temu, da so bile sprejete nekatere ključne odločitve v korist javnega zdravstva. Odgovornost nosijo predvsem tisti, ki so imeli oblast in vpliv, da bi reformo naredili politično vzdržno.
Razlike v pogledih na posamezna vprašanja so legitimne, toda javno zdravstvo bo mogoče obraniti le, če bomo njegovi zagovorniki zmogli sodelovati pri tem, kar nas povezuje.