Ob petintrideseti obletnici slovenske državnosti se moramo spomniti, kakšno državo smo želeli ustvariti. Državo, v kateri oblast ne omejuje človekovih pravic, v kateri drugače misleči niso sovražniki in v kateri državljanov ne nadzorujejo politične policije.

Vojaška politična policija je bila leta 1988 razlog za nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic, okrog katerega se je zgrnila vsa Slovenija. Takrat smo ob aferi JBTZ človekove pravice branili za Janeza Janšo in trojico soobtoženih, ki jih je politična oblast s pomočjo vojaškega sodišča preganjala, ker so razkrili tajni dokument, ki je napovedoval uporabo sile proti demokratizaciji Slovenije.

Šest let pozneje smo morali ob aferi Depala vas človekove pravice braniti ponovno, tokrat pred Janezom Janšo, ki je kot obrambni minister začel vojaško obveščevalno službo spreminjati v politično policijo, ki je aretirala in zasliševala civilista. Odbor je zahteval njegovo razrešitev in jo tudi dosegel.

Danes se zgodba ponavlja. Oblast sprejema zakon, ki omogoča politično preiskovanje posameznikov brez predhodnega sodnega nadzora, vdiranje v njihovo zasebnost in javno stigmatizacijo. Tudi to je politična policija, ki tokrat ne nosi uniforme, ampak civilna oblačila desnih politikov na oblasti.

Zato se še tretjič upiramo. Zakon moramo zavrniti na referendumu, za katerega moramo najprej zbrati 40.000 podpisov. Toda ne gre več samo za ta zakon. Tako kot pred osemintridesetimi leti se moramo povezati kot skupnost ljudi, ki ne pristaja na zlorabo oblasti, politično policijo, na ustrahovanje drugače mislečih in na krnjenje človekovih pravic. Še enkrat moramo postati Odbor.