Prijateljice in prijatelji!
Pred osemintridesetimi leti se je v Sloveniji zgodilo nekaj, česar oblast ni pričakovala: Odbor za varstvo človekovih pravic. Povod za njegov nastanek je bila aretacija Janeza Janše in treh drugih obtoženih zaradi razkritja dokumenta, ki je opozarjal na pripravljenost dela vojaškega vrha, da z uporabo sile ustavi demokratizacijo Slovenije.
Leta 1988 smo se uprli državi, ki je civilistom sodila pred vojaškim sodiščem v tujem jeziku in za zaprtimi vrati odločala o njihovi usodi. Ampak nismo se uprli samo tej krivici. Uprli smo se sistemu, ki je kritiko oblasti obravnaval kot nevarnost za državo, demokratizacijo Slovenije kot grožnjo Jugoslaviji, pravico Slovencev do samoodločbe pa kot nekaj, kar je mogoče zatreti tudi z uporabo sile.
Odbor se je rodil v krogu peščice ljudi, ogorčenih zaradi kršenja človekovih pravic štirim posameznikom. V nekaj tednih je prerasel v največje civilnodružbeno gibanje, kar jih je dotlej poznala naša država. Zajemal je več kot sto tisoč individualnih članov in več kot tisoč kolektivnih članov, podpirala ga je večina državljanov Slovenije.
Odbor je bil prva velika demonstracija moči slovenske civilne družbe. Dokazal je, da se lahko družba organizira sama – mimo države, mimo partije in mimo vseh centrov moči. V njem smo sodelovali ljudje zelo različnih prepričanj – liberalci, kristjani, socialdemokrati, mirovniki, disidenti, kulturniki, profesorji, delavci in študenti. Ob tej priložnosti je treba jasno povedati: zgodovinske zasluge za Odbor pripadajo ljudem, ki so ga ustanovili, vodili in množično podprli – in ne Janezu Janši.
Odbor ni dosegel samo milejše obravnave obtožencev. Dosegel je nekaj še pomembnejšega: ljudje so izgubili strah pred oblastjo, civilna družba je spoznala svojo moč, Slovenija pa je stopila na pot političnega pluralizma in demokracije. V zavetju Odbora so začele nastajati prve demokratične politične stranke. Vendar njegov dedič ni nobena stranka, temveč vsi, ki se tudi danes ne uklonijo, ko oblast posega v človekove pravice, krepi represijo ali drugače misleče stigmatizira, preiskuje in utiša. Nihče se ne more razglasiti za edinega dediča Odbora. Dediči Odbora so vse skupine in vsi posamezniki, ki se postavijo v bran svobodi, pravičnosti in dostojanstvu človeka.
V Odboru naj je združevalo prepričanje, da so človekove pravice meja, ki je oblast ne sme prestopiti, ne glede na to, kdo vlada. Leta 1988 smo ob aferi JBTZ človekove pravice branili za Janšo. Leta 1994 smo ob aferi Depala vas človekove pravice branili pred Janšo. Človek, ki je bil nekoč obtoženec pred političnim vojaškim sodiščem, je kot obrambni minister začel spreminjati vojaško obveščevalno službo v politično policijo in dal aretirati in zasliševati civilista. Odbor je uporabil enaka merila kot šest let prej: človekove pravice veljajo enako za vse. Dosegel je njegovo razrešitev z mesta obrambnega ministra.
Danes z enako zaskrbljenostjo spremljamo ravnanje oblasti, ki pod vodstvom istega človeka ponovno govori o notranjih sovražnikih, napada neodvisne medije, poskuša podrediti javne ustanove in civilno družbo obravnava kot političnega nasprotnika. Sprejemajo se zakoni, ki vzpostavljajo politično policijo, saj omogočajo parlamentarno preiskovanje posameznikov brez predhodnega sodnega nadzora, širijo se represivna pooblastila države, drugače misleče pa se javno označuje za izdajalce, škodljivce ali tuje agente.
Prijateljice in prijatelji. Dediščina Odbora ni samo spomin. Je tudi zaveza za prihodnost.
Pred osemintridesetimi leti smo dokazali, da lahko organizirana civilna družba spremeni tok zgodovine. Tega spomina ne smemo prepustiti nikomur. Ni last ene stranke ali enega politika. Je skupna dediščina vseh, ki verjamemo, da oblast obstaja zaradi ljudi in ne ljudje zaradi oblasti.
Zato današnji dogodek ni samo obujanje spominov. Je poziv civilni družbi. Ne čakajmo, da bodo pravice odvzete, svoboščine omejene in škoda že storjena. Storimo to, kar smo storili leta 1988: povežimo se, organizirajmo se in se postavimo na pot vsaki oblasti, ki prestopi mejo človekovih pravic.
Demokracija ne umira samo pod udarci diktatorjev. Umira tudi zaradi molka tistih, ki bi jo lahko branili. Pred osemintridesetimi leti smo znali stopiti skupaj. Znali bomo tudi danes. Mi vsi smo Odbor.