Predstavljajte si, da ste podeželski aktivist, ki organizira proteste zoper onesnaževanje pitne vode. Ali novinarka, ki razkriva politično neprijetne informacije. Ali zdravnik, ki med epidemijo javno opozarja na napačne ukrepe oblasti med epidemijo. Ali kritičen intelektualec, ki v medijih opozarja na kršitve človekovih pravic. Skratka nekdo, ki je trn v peti nekoga na oblasti.
Nekega dne parlamentarna večina sklene, da bo preiskovala vaše dejavnosti. Začnejo vas zasliševati. Pred komisijo morajo stopiti vaši sodelavci, prijatelji, družinski člani. Mediji budno spremljajo postopek. Vaše izjave postajajo naslovi v časopisih. Vaša obramba z molkom povečuje vašo sumljivost. Pred očmi javnosti se počasi spreminjate iz državljana v osumljenca, iz človeka v afero.
Zakon komisiji omogoča zbiranje dokumentov, podatkov in pričevanj, povezanih s predmetom preiskave. Do občutljivih informacij pogosto ni treba priti neposredno. Dovolj je povezovanje podatkov iz različnih evidenc, pričevanj in postopkov. Če je takšno zbiranje pristransko in politično motivirano, lahko nastane močno izkrivljena podoba človekovega zasebnega in poklicnega življenja.
V času stare države je simbol političnega pregona predstavljal zloglasni 133. člen kazenskega zakonika. Toda nevarnost ni bila samo v njem. Sistem je temeljil na predstavi o “notranjem sovražniku”, ki ga je bilo treba najprej politično označiti, nato javno osamiti in šele nato pravno obravnavati. Pravna država deluje drugače. Najprej mora preveriti, ali je poseg oblasti sploh dopusten. Šele potem lahko oblast ukrepa.
Novi zakon o parlamentarni preiskavi ta vrstni red obrača na glavo. Avtorji zakona mirijo, da parlamentarne komisije niso policija. Ampak prav zato bi morale biti njihove pristojnosti še bolj omejene. Policija lahko prisluškuje samo na podlagi sodne odredbe. Hišno preiskavo lahko opravi samo s soglasjem sodišča. Kazenski postopek spremljajo stroga procesna pravila in sodni nadzor. Parlamentarna komisija pa je politični organ. Njeni člani niso sodniki, temveč politiki. Njihovi zaključki niso sodba, vendar je za človekov ugled razlika pogosto nepomembna.
Po dosedanji ureditvi je bilo mogoče zahtevati presojo ustavne dopustnosti parlamentarne preiskave že pred njenim začetkom. Po novem zakonu bo sodno varstvo mogoče šele po sprejetju končnega poročila komisije. Komisija lahko dela več let in ves ta čas boste pred javnostjo osumljenec, za mnoge pa že neizpodbitno kriv. Ves ta čas boste tudi brez sodnega varstva. Če komisija ne bo izdelala končnega poročila, varstva sploh ne boste dočakali. To ni le hipotetična nevarnost. Slovenske parlamentarne preiskave so se že večkrat vlekle skozi celoten mandat ali pa se končale brez jasnega epiloga. Novi zakon zato ne pomeni le poznega sodnega varstva, v nekaterih primerih lahko pomeni njegovo popolno odsotnost.
Seveda ustava in zakon naštevata razloge za parlamentarno preiskavo. Problem je v tem, da jih bo ugotavljala ista parlamentarna večina, ki bo preiskavo odredila. Če jo bo pri tem vodil javni interes, bo to legitimno. Če pa jo bo vodila želja po diskreditaciji političnih nasprotnikov ali utišanju kritikov, se ne bo ozirala na to, da bo razlog za preiskavo nekoč morda sodno zavržen. V današnjem političnem ozračju, kjer so odnosi med oblastjo in opozicijo vse bolj zastrupljeni in kjer so sindikati, nevladne organizacije, mediji in civilna družba pogosto predstavljeni kot politični nasprotniki, takšne možnosti ni mogoče izključiti.
Nekateri trdijo, da navadnega državljana ta zakon ne zadeva. Da se parlamentarne preiskave nanašajo predvsem na ministre, poslance in druge funkcionarje. Tudi, če bi bilo to res, so tudi funkcionarji ljudje, ki si zaslužijo sodno varstvo. Žal ne gre samo zanje. Če komisija preiskuje vpliv nevladnih organizacij na porabo javnih sredstev, lahko med preiskovanci ali pričami končajo aktivisti. Če preiskuje vpliv medijev na volilni proces, lahko pridejo na vrsto novinarji in uredniki. Če preiskuje porabo javnih sredstev, se lahko krog oseb še dodatno razširi. Z državo finančno sodeluje ogromno ljudi: od podjetnikov in koncesionarjev do nevladnih organizacij, kulturnikov, raziskovalcev, prejemnikov subvencij in številnih drugih. Tudi meje pojma »javni interes« niso vedno jasne.
Najhujše orožje sodobnih političnih obračunov ni nujno zapor. Zaporna kazen človeku odvzame prostost, javna diskreditacija pa mu lahko odvzame dobro ime. Za ljudi, ki so vse življenje gradili svoje dostojanstvo in integriteto, je to lahko še bolj uničujoče. Nekateri karakterni atentat prenesejo, vendar nihče brez posledic. Nekateri ga ne. Ne pozabimo človeka, ki ga je nedavno zlomil javni linč.
Pri referendumu ne gre za vprašanje leve ali desne politike. Današnja oblast bo jutri opozicija, jutrišnja oblast bo imela v rokah ista pooblastila in enake možnosti zlorab. Pravna država ne temelji na zaupanju v dobrohotnost oblasti, ampak na varovalkah pred njeno morebitno zlorabo. Demokracija se ne meri po tem, kako ravna s svojimi podporniki, temveč po tem, kako varuje pravice svojih kritikov.
Referendum o zakonu o parlamentarni preiskavi zato ni referendum ene politične opcije proti drugi, temveč referendum o tem, ali bo v naši državi človeka pred oblastjo varovalo pravo ali pa bo pravo prišlo na vrsto šele takrat, ko bo škoda že storjena.