Predstavljajte si, da parlamentarna večina sklene, da bo preiskovala vas. Ne zato, ker ste storili kaj nezakonitega, ampak zato, ker ste politični nasprotnik, aktivist, žvižgač ali preprosto nekdo, ki se je zameril komu od oblastnikov. Mesece vas zaslišujejo, vabijo vaše sodelavce in družinske člane, javno objavljajo vaše izjave in vmesne ugotovitve in ustvarjajo medijski spektakel. Vi pa se ne morete obrniti na sodišče. Pravico do sodnega varstva dobite šele, ko je »sodba« komisije izrečena in škoda že storjena: ko bo vaše ime že raztrgano po naslovnicah in družbenih omrežjih, ko bodo vaše poklicno življenje, ugled in družina že utrpeli škodo.

Najhujše orožje sodobnih političnih obračunov je javna diskreditacija. Človeka je mogoče uničiti brez obsodilne sodbe. Dovolj je, da postane predmet dolgotrajnega političnega procesa, v katerem se mora pred očmi javnosti vsak dan znova zagovarjati.

Nekateri tak pritisk preživijo. Drugi ga ne. Ne pozabimo enega od nas, ki ga je zlomil politično motiviran javni linč. Zakon o parlamentarni preiskavi gre prav v to smer: omogoča karakterni atentat, ki ga bo izvajala vsakokratna oblast. Do zdaj je protiustavno preiskavo lahko ustavilo že Ustavno sodišče. Po novem bo lahko ukrepalo šele, ko bo škoda morda že storjena. Do zdaj je protiustavno preiskavo lahko ustavilo že Ustavno sodišče. Po novem bo lahko ukrepalo šele, ko bo škoda morda že storjena. Tega ne smemo dopustiti. Vsakdo, ki ga namerava zasliševati parlamentarna komisija, mora imeti možnost takojšnjega sodnega varstva.

V sredo 10. junija se prične zbiranje štirideset tisoč podpisov za referendum proti temu zakonu, ki smo ga poimenovali zakon o politični policiji. Na njem lahko državljani parlamentu odvzamemo pravico, da človeka najprej javno uniči, šele nato pa se sme braniti na sodišču.

Delite ta zapis in oddajte svoj podpis na katerikoli upravni enoti ali s pomočjo kvalificiranega digitalnega potrdila.

Ne zaradi politikov. Zaradi sebe. Zaradi svojih otrok. Zato, ker ta referendum odloča, ali bo v naši državi človeka varovalo pravo ali pa bo prepuščen samovolji oblasti.

Tudi navaden državljan ni povsem izključen. Problem je v tem, da je subjekt in predmet preiskave mogoče opredeliti zelo široko.

Če je predmet “vpliv nevladnih organizacij na porabo javnih sredstev”, lahko hitro pridejo na vrsto posamezni aktivisti. Če je predmet: “vpliv medijev na volilni proces”, lahko pridejo na vrsto novinarji. Če je predmet: “ravnanje zdravstvenih ustanov med epidemijo”, lahko pridejo na vrsto zdravniki, direktorji bolnišnic, strokovni svetovalci itd.

Poleg tega finančno sodeluje z državo ogromno ljudi: odvisno od interpretacije se to lahko nanaša na vse ljudi, ki prejemajo javni denar (n.pr. vsi upokojenci, vsi prejemniki zdravstvenih storitev itd). O tem, kdo lahko postane preiskovanec in kaj je predmet preiskave, odloča parlamentarna večina. Zato mora obstajati možnost, da neodvisno sodišče že na začetku preveri, ali je taka preiskava sploh ustavno dopustna. Prav to varovalko novi zakon odpravlja.