Zatisnil sem nos, Izključil čustva in izpisal psovke v komentarjih pod svojim zadnjim prispevkom : ‘crkni’, ‘pojdi na evtanazijo’,  prekleti gnoj, komunajzar, lenuh, lopov, pokvarjenec,  pajac, bedak, pijanec, kurbir, smrad pokvarjeni,  izprijenec, majmun, lopov, parazit, fosil, nagravžni slinavec, budalo, baraba, odvisnik, bandit, idiot, govedina, prevarant, pizdek, peder, stari prdec itd. (Tem mojstrom javnega dialoga priporočam, naj si shranijo ta seznam, da jim bo pri roki ob naslednjem izlivu sovraštva. In naj ga ne skrivajo pred svojimi otroki: tovarne trolov  potrebujejo podmladek.)

Vsemu navkljub še vedno ne verjamem, da sovražni govor, ki ga spremljamo na družbenih omrežjih, odraža prevladujočo podobo slovenske družbe. Večina ljudi je v osebnem stiku dostojnih, zadržanih in spoštljivih. Anonimnost družbenih omrežij in zavedanje, da lahko brez posledic izrečeš, karkoli ti pade na pamet, pri nekaterih ljudeh oslabita običajne moralne zavore. Človek, ki neznancu na ulici nikoli ne bi rekel »crkni«, to precej lažje napiše na zaslonu, ker ne vidi njegovega obraza in ne občuti njegove bolečine in bolečine njegove družine.

Vendar anonimnost sama po sebi ne ustvarja sovraštva, omogoči mu le, da pride na površje. Sovražni govor je praviloma zadnja stopnja procesa, ki se začne veliko prej. Začne se takrat, ko se nekdo odloči, da političnega ali idejnega nasprotnika ne bo premagal z argumenti, ampak bo nad njim izvedel karakterni atentat. Poskušal mu bo odvzeti dostojanstvo in verodostojnost, tako da ga bo prikazoval kot dvoličneža, človeka s skritimi interesi ali moralno sporno osebo. Ko se dvom enkrat naseli v javnosti, sledita etiketiranje in postopna dehumanizacija. Človek postane gniloba, zalega ali podgana. Čeprav napadenega ne poznajo, postane nekaterim napadalcem sprejemljivo, da mu privoščijo tudi smrt ali izbris. Taki linči se  lahko končajo nadvse tragično.  

Psovke same po sebi me manj skrbijo kot politični proces, ki jih proizvaja. V zdravi demokraciji je politični nasprotnik partner v iskanju rešitev, čeprav se z njim ne strinjamo. Ko pa politika postane boj za golo oblast in z njo povezano moč, nasprotnik izgubi status sogovornika in postane ovira. Ovire pa se ne prepričuje z argumenti, ampak se jih odstranjuje. Prav iz te logike rastejo diskreditacije, razčlovečenje in sovražni govor..

Ne smemo podleči vtisu, da hrupna manjšina, ki neti sovraštvo, govori v imenu družbe. Večina ljudi še vedno razume, da politični nasprotnik ni sovražnik in da je mogoče ostro nasprotovati njegovim idejam, ne da bi mu odrekli človeško dostojanstvo. Od tega, ali bo ta tiha večina zmogla obraniti to civilizacijsko mejo, je odvisno, kakšna družba bomo postali.