Volitve niso kompromitirane samo takrat, ko nekdo ukrade glasovnice. Mnogo bolj so kompromitirane, če v volilni prostor prikrito vstopijo tuje operativne strukture.
Eno je propaganda, nekaj povsem drugega pa je tuja zasebna vohunska agencija, ki deluje prikrito, brez demokratičnega nadzora in v interesu določene politične opcije. Pri domači propagandi praviloma vemo, kdo nas skuša prepričati, in si lahko ustvarimo mnenje o njegovi verodostojnosti. Pri prikriti operaciji pa tega ne vemo. Politični interes se predstavi kot neodvisno razkritje profesionalno nevtralne organizacije. Prav v tem je manipulacija.
In prosim: nehajmo govoriti, da je šlo pri aferi Black Cube samo za nekaj kavarniških posnetkov. Ali res verjamemo, da je vohunska agencija iz države, ki je znana po sofisticiranih operacijah vplivanja po vsem svetu, slovenskemu naročniku priskrbela samo nekaj opravljivih pogovorov – in nič drugega? Pri prikritih operacijah javnost ne vidi celote. Vidimo predvsem tisto, kar uide, spodleti ali pride na dan po naključju. Ali v Sloveniji sploh imamo znanje in opremo, da bi posegli pod ta vrh ledene gore?
Strašljivo pa je še nekaj drugega: kdor za prihod na oblast uporablja pomoč tujih operativnih struktur, postane njihov plen. Takšne usluge niso brez cene. Naročnik zelo hitro postane tudi dolžnik.
Povsem vseeno je, kdo je imel od te afere politično korist. Pri dopingu v športu kazen ni odvisna od tega, za koliko sekund je športnik izboljšal rezultat. Diskvalifikacije je neizbežna. Pri neznanem številu takih tekmovalcev se razveljavi tekma.
Prav prav pred tem vprašanjem zdaj stoji Ustavno sodišče: ali bo prikrito sodelovanje domače politike s tujimi operativnimi strukturami obravnavalo kot resen poseg v integriteto volitev – ali pa kot nekaj, na kar se moramo volivci preprosto navaditi?
Besedilo zadeva v samo jedro slovenske politične naivnosti in sistemske gnilobe, ki jo omogoča predvsem popolna odpoved naših državnih institucij. To, kar avtor opisuje, ni zgolj politični škandal, temveč neposredna kapitulacija državne suverenosti. Dejstvo, da morajo tuji akterji kazati na našo korupcijo, je uničujoča kritika za domače organe pregona, tožilstvo in varnostne službe. Ti organi si z davkoplačevalskim denarjem služijo svoj kruh prav zato, da bi varovali državo pred tovrstnimi grožnjami, a namesto tega raje zamižijo na obe očesi. Medtem ko se profesionalne tuje agencije v ozadju nemoteno sprehajajo skozi naš volilni sistem, slovenske institucije ostajajo operativno slepe.
Avtor ima povsem prav, ko opozarja na nevarnost dolžniškega razmerja, ki pa se razvije ravno zaradi pasivnosti tistih, ki bi morali ukrepati. Nobena tuja operativna struktura ne pomaga zastonj. Kdor si kupi oblast s pomočjo tujih vohunov, postane njihov suženj, naši organi pregona pa s svojo neaktivnostjo to suženjstvo neposredno ščitijo. To pomeni, da države kasneje ne vodijo izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak tuji naročniki, ki unovčujejo menice v obliki državnih poslov, medtem ko institucije, plačane za pregon korupcije, nemočno stojijo ob strani ali pa se ukvarjajo z nepomembnimi birokratskimi malenkostmi.
Vprašanje o znanju in opremi za odkrivanje takšnih operacij, kot kaže, razkriva bedo našega varnostnega aparata. Slovenija nima ne kapacitet ne politične volje, da bi pogledala pod vrh te ledene gore, ker so vodstva teh institucij prepogosto nastavljena po liniji politične poslušnosti in ne strokovnosti. Če bi tisti, ki prejemajo plačo za zaščito ustavnega reda, opravljali svoje delo, afera Black Cube sploh ne bi mogla prodreti v naš volilni prostor. Naša država je postala obveščevalni peskovnik preprosto zato, ko so tisti, ki bi morali zakleniti vrata, ta vrata pustili na široko odprta.
Primerjava z dopingom v športu je kirurško natančna in postavlja ustavne in pravosodne institucije pred zgodovinski izpit zrelosti. Če se ti organi, vključno z Ustavnim sodiščem, zavijejo v molk ali pa se izgovarjajo na procesne napake, bodo dali uradni blagoslov spoznanju, da je slovenska demokracija naprodaj najboljšemu ponudniku. S tem bodo uradno potrdili svojo lastno nepotrebnost, saj s tem priznavajo, da niso sposobni zaščititi osnovnih temeljev države, ki jih preživlja.
Strašljivo ni le to, da nas tujci opozarjajo na našo korupcijo, ampak da institucije, ki so plačane za pregon te korupcije, ob tem sploh ne pordijo od sramu. Najbolj grozljivo je spoznanje, da ti državni organi s svojo neodzivnostjo neposredno soustvarjajo okolje, kjer lahko vsak tuji naročnik kroji slovensko politično realnost, medtem ko davkoplačevalci še naprej financiramo njihov institucionalni spanec.
Pa lep dan vam želi!